Fotr

Zmenjena sva bila v Kavalu. Veliko se je spremenilo. Ljudje, ki me pred leti niso niti pogledali, so me pozdravljali in se obnašali, kot da smo dobršen del svojega življenja trpeli iste muke. Še bolj so se mi gabili kot včasih.

»O, legenda!«

»Kje si zvezda?«

»Koman! Lejga stari, bravo, super pišeš.«

Resno? Ti boš to govoril, ko vem, da je zadnja knjiga, ki si jo prebral Lukec in njegov škorec.

Ne vem ali namerno simbolično ali pa zgolj naveličan njihovega sranja, sem odzdravljal zgolj z ležernim dvigom desnice. Hitler stajl.

Sedel sem v kot in iz žepa vzel zvežček. Nekaj dni nazaj sem šel domov na obisk in ga našel v svoji stari sobi. Precej ohranjen. Ne vem, kdaj sem ga uporabljal nazadnje. Prebirati sem začel tiste pradavne zapiske in pesmi in se čudil sranju, ki sem ga uspel skupaj spacati.

Ena je šla nekako takole:

»Izbrana kri vre,

v kotlu jeza brbota,

pomočim roke, obraz,

tema me objame,

neskončno prija,

ko končno brez skrbi

čutim,

da nič več ne čutim.«

»Hej,« slišim za sabo. Nek pozabljen a znan glas iz preteklosti.

»O… zdravo,« vstanem in si seževa v roke.

Natakarica je bila v trenutku pri nama. Očitno je obdržal status stalne stranke. Vedno je kazal potencial.

»Kratko kavo z mal mleka pa kozarec vode. Kaj boš ti?«

»Zeleni čaj,« se naredim finega. Pred njim sem bil vedno nekdo drug. Ali pa sem bil samo pred njim jaz jaz? Majhen in prestrašen.

Zazre se vame. Nekaj v meni se zgane. Občutek imam, da zrem v ogledalo, vendar odsev odseva neko drugo resničnost. Neko drugo pot. Pot na katero nisem stopil. Ali bolje, pot s katere sem zavil.

Precej se je zredil. V obraz. Roke ima shujšane. Lica ima upadla in pepelno siva polt ga dela precej strašnega. Podoben je bolj senci kot pa človeku. Zrem vanj in ne premorem besede.

»Pisatelj, a?« končno spregovori.

»He…« se nasmejim, sramežljivo kot kakšen otrok, »kdo bi si mislu, a?«

»Sej govoru si vedno velik. Sam bl mal pametnga povedu.« Oh, ta njegov čudoviti humor.

»Mogoče pa samo nisi razumel.«

Ni se mi dalo jebat s temi igricami. Sedaj, ko je bil led prebit, se šle besede lažje z jezika.

»Zakaj si klical?« sem prešel k bistvu.

Resda nisem imel doma nič pametnega za početi, Jera je non-stop nergala in menjala razpoloženja kot oportunistični politik stranke in stres mi je blokiral pisanje, ampak tega, kar sem videl pred sabo, se mi pa tudi ni dalo dolgo gledati. 

Ni ovinkaril. »Dva tedna nazaj sem zaključil s terapijo. Operacija ni več možna, ker je preveč razširjeno. Rekl so dva do pet mesecev.«

Nisem takoj dojel. Zavedno. Nezavedno mi je bilo vse jasno. V bistvu je bil živi mrtvec.

»Kdaj si zvedel?« sem izgovoril z manjšim pomanjkanjem sape.

»Osem, devet mesecev nazaj. Ne vem, novembra enkrat.«

»Kje?«

»Kaj misliš?«

Pljuča. Stoposto. Kreten je kadil kot Turek. Ne vem, zakaj, sem ves čas pričakoval, da se mu bo nekaj takega zgodilo.

»Zakaj nisi poklical? Kje si dobil denar za kemo?«

»Nisem imel kemoterapije. Nisem imel denarja.«

»Zakaj… nisi… poklical?!« sem skozi stisnjene zobi krotil krik.

»Zakaj bi?«

»Točno. Kreten! Kako sem lahko sploh pomislil? Če nisi klical niti za rojstni dan, zakaj bi takrat, ko… hmmm, ne vem, umiraš?!«

»Kaj bi imel od tega? Pač izpadl bi, k da fehtam…«

»Ne bi blo prvič in tokrat bi bla popolnoma drugačna situacija. Dobr veš, da denar ni težava. Pokličeš, da mi poveš, da boš umrl, nisi pa mogel poklicat, da rabiš denar, da ne bi umrl?!«

»Bil sem zihr, da me boš odjebal, brez da bi ti uspel razložit.«

»Kreten!« sem se grizel za jezik in držal ton na sobni jakosti, »zadnji cent bi dal. Brez pomisleka.«

»Zakaj? Po vsem, kar sem oziroma nisem naredu zate…«

»Zato, ker si moj fotr. Moja družina. Moja kri. Zato!«

Obsedela sva. V tišini. Bil sem razpizden. Sovražil sem ga in itak sem ga poznal zgolj kakšnih dvanajst let svojega življenja, ampak vseeno je bila med nama tista vez, ki nastane med očetom in sinom. Med staršem in otrokom.

Vstal sem. Zmeden. Jezen. Na vse. Če ti gre dobro, ti gre res dobro. Če ima hudič mlade, jih ima pa veliko. In ta hudič jih je kar delal!

»Moram pičit.«

Bil mi je tujec, a vseeno sem imel cmok v grlu.

Vstal je. Skomignil je z rameni in razprl roke. Spodnja ustnica mu je divje trzala. Videl sem, kako se bori z jokom, s solzami. Poskušal sem gledati skozenj, da ne bi podlegel mimetiki.

Stopil sem do njega in ga objel. Nosnice mi je zapolnil tisti znani vonj iz otroštva. Mešanica kolonjske in cigaretnega dima. Večinoma pa zgolj cigaretnega dima. Po radiju se je vrtel dobri stari Bruceov »Glory days«. Jebena ironija.

»Oče bom,« mu še zašepetam na uho, ko sva objeta.

»Sem slišal.«

Popustiva objem.

»Kakšen nasvet?« trapasto vprašam. Ne vem, če mi je že kdaj dal kakšnega.

»Bod boljši fotr k jest.«

»Brez skrbi.«

Iztegnem dlan in seževa si v roke. Oči ima solzne, jaz pa vem samo, da je bil nekoč moj oče in da se verjetno zadnjič vidiva. Obrnem se in odkorakam. Med korakanjem se spomnim nekaterih lepih in manj lepih spominov iz otroštva, ko je še bil ob meni. Ozrem se. Sedi za mizo. Obraz ima zakopan v dlani.

Čez slab mesec je umrl.