Obisk

Vedno je lepo iti domov. Kjerkoli že pač tvoj dom je, vedno se je lepo tja vrniti in se vračati. Pa ne zgolj zato, ker se tam veliko lažje opravi potreba št. 2 ali zato, ker je tam vedno poln hladilnik, ker itak ni, ali pa zato, ker ti tam ni treba plačati vode in elektrike in se lahko polivaš z vročo vodo, dokler je pač ne zmanjka, ampak predvsem zato, ker je lepo obiskati domače in reči, zdravo, kako ste. Pa vidiš ata in mamo in vohaš tisti vaški zrak, mešanico podeželske miline in gnojnice ter naravne mešanice z gozda.

V nedeljo sem se tudi sam odpravil domov. Malce pozdravit, izropat hladilnik, klasika. No, po pravici, sem šel po denar. Je zmanjkalo za najemnino. In za hrano. Ker sem julija kupil pet knjig preveč, popil 20 litrov piva preveč in pojedel 10 čipsov preveč. Pa še na morju sem bil tri tedne in za en teden sem šel v hribe, kjer so me še posebej dobro obrali.

Zapeljem na ulico, kot sem to storil že tisočkrat. Veste, naša ulica je prav čudovita. Preden začnete težit, ker vas že slišim, naj povem, da nisem relativist in pač mi ne boste prodali tega, da je vsaka ulica lepa. Zadnjič sem se na poti do Leclerca zgubil na Rakovi Jelši. Tam ulice niso lepe. Ali pa tiste ulice v okolici Metelkove. Pustmo stat. 

Skratka, naša je zares čudovita. Prvič, ker je naša. Dobesedno. Naša. Drugič, ker je res čudovita. Tako estetsko. Z začetka ulice se vidi zelen gozd na koncu, z leve te pozdravi velik oreh in neko drugo grmovje, na poti do naše hiše pa se zelenje počasi redči, kot bi se postavljalo v strumno in te – prišleka – pokončno pozdravljalo.

Peljem po ulici, razmišljam o otroških letih, ko sem jo prehodil neštetokrat, ko sem šel po vasi s prijatelji zganjat bedarije, ko smo šli do skakalnic razmišljat, kaj bi neumnega naredili ali pa, ko sem odhajal z mamo v trgovino sredi vasi po karkoli sva pač že takrat potrebovala.

Včasih je bila stara ulica, danes je posodobljena. Hiše imajo visoke ograje, ker se sosedje pač ne družimo in tako niti ni potrebe po tem, da bi se tudi videli. Ker potem je potrebno mahati, pa pozdraviti, pa se nasmehniti in vse to človeka obremenjuje, ker res ni časa za drugega, kot pa zase in za »svoje«. Tako imamo lepe visoke ograje in potem se kurčimo, ker ne moremo normalno obračati avtomobilov na dvorišču. Zdravo pamet je človeštvo pač za kakšnih 50 let pospravilo v klet.

Stiskam gumb na daljincu, ampak očitno me že toliko časa ni bilo doma, da se ograja noče odpreti. Nekajkrat usekam s tem prascem po armaturi in potem končno prime. Stara in preverjena metoda. Tako sem svoj čas popravil marsi kak domači PC... potem smo pa sem in tja kakšnega en dan morali peljati na servis. Matična je bila popolnoma uničena. Baje, da je nekdo brcal v škatlo. Pojma...

Zapeljem na prašno peščeno dvorišče in parkiram na »svoje« staro mesto. Traktorja ni in tudi ostalih avtov ne. Očitno ni nikogar. Ura je 14:53 in vsi so še v službi, ata pa je zagotovo v gozdu. Pokošeno imamo vse, na njivi je pa tako ali tako vse zažgalo od te suše. Ampak zažge itak vsako leto.

Ključe novega bivališča sem dal na obesek ključev od doma, tako se lahko kadar koli vrnem domov. Odklenem in vstopim v hladno preddverje. Veža pravimo. Smrdi po čevljih in sočasno diši po krasnih rastlinicah, ki jih goji naša mama. Čeprav bolj smrdi po čevljih.

Odpravim se dve nadstropji višje, mimo svoje stare sobe do kuhinje. Kruli mi v želodcu in nekaj moram pojesti.

»Daaaaan!« zavpijem pod stopnicam. Nič. Očitno tudi tamale ni doma. Ali pa še spi. Itak spi cele dneve.

Nekaj v meni se noro veseli polno založenega hladilnika. V stanovanju je pač prazen. No, ena suha klobasa je notri, pokvarjeni feferoni, ragu v konzervi in točno 10 pločevink piva. Skorajda stečem do hladilnika. Kot razburjen majhen otrok na božično jutro odprem vrata hladilnika in onemim. Prazen. No, ne popolnoma prazen. Delno prazen. In v kolikor je že bil poln, je bil poln nepotrebnega sranja. Vložena na kocke narezana zelenjava, nekaj jajc, pljunek kokakole, pet majonez - PET MAJONEZ!? Kdo rabi pet majonez? - milijon paštet za tamalo, ki jih itak ne upam vzeti in to je nekako to.

Vzamem mleko. Razpizden. Človek se doma doma še najesti več ne more. Razmišljam o tem, kako bi sedaj, kot kakšno leto in pol tega, zmešal zmrznjeno sadje, banane, mleko, oreščke in spil tisto kalorijsko bombo. No, ostanejo mi kosmiči. Avtomatsko iz omare vzamem manjšo skledo, natočim mleko, iz druge omare vzamem posodo s kosmiči in stresem v mleko. Žlica, check.

Grem v dnevno, se počim na pručko pred čajno mizico in pustim televizor izklopljen. Nisem gledal tega nebodigatreba že vsaj pol leta in tudi sedaj ne bom. Zajamem pošteno žlico zajtrka in blažen nesem v usta.

»Jebemti!« sem se zadrl sam nase in na prebivalce tega usranega stanovanja, ki mu pravim dom. Vse izpljunem nazaj v skledo in skoraj bruham. »Kdo daje pasjo hrano v omaro s ČLOVEŠKO hrano?!«

Ker se nisem prišel domov zastrupit niti nimam še toliko poln kufer tega sicer patetičnega življenja, sem vse skupaj zlil v stranišče. Dober tek podganice moje.

Po stopnicah zaslišim tisto lenobno vlečenje copat.

»Daaaaaaaan!« Tamala.

»Daaaaaaaan.« Jaz.

»Alen?« Mami.

»Kako smo?« vprašam.

»Kaj pa ti doma?« me vpraša, objame in poljubi na lice.

»Pa nič evo. Pršu mal okol pogledat. Ej, katera od vaju budal je dala pasjo hrano v omaro s kosmiči?«

»Kreten,« se začneta režat, »a si se najedu?«

»Drugič vama vse skupaj zlijem pod povšter. Babe neumne.«

»Ej, mimo grede, še mal pa boš imel rojstni dan,« začnejo mati debato, »imaš že kakšne želje? Zdej, k si na svojem…«

»A je to eksistencialno vprašanje?« vprašam.

»Dej ne zajebavej. Resno te vprašam. Al nič ne rabiš?« Tečka. Ne razume fore. Ženske. Filozofija in intelektualno so jim pač španska vas.

»Okej, če govoriš o materialnih stvareh bi bil seznam nekako tak: gramofon, po možnosti vintič, kakšno lepo nabožno sliko za na steno, nove zavore za avto, zbirko Cohenovih pesmi, zbirko Tolstojeve proze. Ajde, pa še kolo. Vedno je dobr imet novo in popolnoma delujoče kolo.« 

Dejansko. Sploh, če živiš v centru. Mobilen k nič.

»Si se najedu?« vpraša tamala.

»Tiho ti.«

»Dej starina, od mene letos ne dobiš nič, ker palico itak že imaš, kozmodisk je pa predrag.«

»Ti kar zajebavej. Mi slediš, da veš.«

Med pogovorom pospravim posodo v stroj in kosmiče nazaj v omaro.

»Nč, grem počas. Danes spet nimam nobene stranke… grem vsaj kakšno poglavje napisat, mogoče kaj dobrega prebrat.«

»A rabiš kaj denarja?« Mami. Mamica zlata mamica.

»Am… ne, ne… bom že.« Ma bom ja. Jokal najemodajalki, če smem malo kasneje plačati najemnino.

»Povej, koliko?«

»Lej, dobr je. Res.«

»Blaž…«

»350?«

»Jutri ti nakažem. Bolš, da si men dolžen, kot pa najemnici.«

»Najemodajalki. Hvala, zlata si« jo poljubim na lice, »zdej pa pičim v Meka nekaj konkretnega pojest, ker tuki nimate čist nič človekovega dostojanstva vrednega.«

Počasi grem po stopnicah proti veži in razmišljam o tem, kakšen luzer sem. Pol leta na svojem in že fehtam za denar za najemnino. Moral bi je reči, da mi ne sme dati niti centa. Kvečjem eno okol kepe... S tem, da večino časa grizem kuli, bulim v prazne strani zvezka in razmišljam o verzu ali stavkih, da bi nekoč bil literat. Kakšen literat, kreten neumen. Zguba, največja. Lenuh, brezdelnež… Ampak najprej, sedaj, ko imam spet nekaj denarja za zapravit, grem na enega hladnega Taka v Petkovška.