Radostno veselje

Odsoten sem bil. Vzel sem si kvalitetnih deset dni in sem šel. Najprej na Triglav. Štart je bil petek 19:00 iz domačega kraja. Prva postaja: pivce pr` »Dolfetu«. Kdor ve kje je to, ve kako to gre, kdor ne ve, naj se pozanima. Sta padla dva hladna mešana in nato pot do Vrat. Spalke smo počl na tla zraven avta in okrog pol enih zaspali. Delno. Vmes so po nas skakale lisice in scat nas je tiščal in na sploh ni blo preveč toplo.

Štart z Vrat je bil 4:15. Budnica seveda 3:30. Na glavo sem poveznil pinč, naložil nahrbtnik in via Triglav. Prva postaja tega dne: obisk stranišča pri Aljaževi koči. Opravimo tadrugo in zagrizemo v hrib to Tominškovi poti. 10:15 smo bili na vrhu. Z nami tovariševa psička pasme huski z imenom Apache, Bevog Ond in majica Prošport. Razgleda se nisem naužil. V kolenih me je trgalo, pomanjkanje spanca mi je usekalo tudi na možgane.

Kam naprej? Pogačnikov dom na Kriških podih, itak. Dva od ekipice sta se ločila in šla po svoje. Midva, oziroma mi trije – z Apache, pa po svoje. Čez Plemenice dol na Lukno. Ne bom zapisal vseh sočnih, ki sem jih ponavljal ves čas spusta, delno na glas, delno v glavi, lahko pa zatrdim, da je bil seznam precej dolg in izbor kletvic neomejen. Izčrpani možgani so noreli od navdušenja, ko so se igrali z mojo vztrajnostjo. Edina motivacija je bila jota na Kriških in postelja. Pa to, da bom smel sezuti gojzarje in razbremeniti kolena. Ta so me iz minute v minuto bolj bolela.

Prideva končno do Lukne, po tistih zajlah sem se naje**l kot kreten, in zahtevam 45 minut počitka. Ne je**em žive sile! Vreme je bilo idealno. Pripekal je v tri pirovske in z mene je lilo. Majici sem imel – dve. Eno za gor in drugo za spust. Rabil bi jih pet. Prjatu hoče nekaj ugovarjat, ampak sem mu povedal naravnost, da ga bom usekal na gobec, če mi ne da 45 minut počitka.

Usedel sem se v travo, vzel iz nahrbtnika zasilni Red Bull in »doručak«. Tamala je bila totalno uničena in je v trenutku zaspala zleknjena na soncu. Jaz bi tud! Pojedel sem narezek, spil energijsko bombo, si pretegnil noge in 45 minut je bilo okoli. Po moje najhitrejših 45 minut mojega življenja!

Pot sva nadaljevala preko Bovškega Gamsovca do Kriških podov. Še slabe tri ure hoje. Dve uri sedemintrideset, če sem natančen. Štopal sem. Ker sem sumil tipa, da mi laže, koliko je še do vsakega cilja. Zato sem vsako etapo štopal. In vsakič je zadel skoraj v nulo. Dečko obvlada in vem, zakaj sem mu sledil v hribe. Vsa čast.

Končno Kriški podi. Lep razgled na dolino Trente. Za dobrodošlico dobim pšeničnega Paulanerja. Spijem dva, pojem golaž in padem v posteljo. To je bilo okoli šestnajste ure. Zbudim se okrog osmih, grem do kuhinje in se pridružim kolektivu. Pomagamo pripraviti ležišča in večerje za dobrih sto obiskovalcev. Kolena me bolijo kot prasica in komaj stojim. Ampak, ker vem, da bom »brezplačno« nastanjen, nahranjen in odžejan, se po vseh močeh trudim, da bi se vsaj nekako oddolžil.

Naslednji dan štartamo okoli dveh. Kolena me še vedno noro bolijo. Predvsem desno. Hvala Bogu za palico, ki sem jo dobil med potjo, na katero sem se lahko opiral. Gremo mimo bivaka V1 in se dobimo v Aljaževi koči na ledeni pivički. Tradicija je še eno mešano pr` »Dolfetu«.

Pot naju je s prijateljem – kot načrtovano - nato vodila proti Uskovnici, kjer sva se skupaj še s približno 90(!) mladimi udeležila 2. tedna na Uskovnici. Gre za program Salezijancev, kamor pridejo mladi (dijaki, študentje, mladi v poklicih) in se vsako leto za en teden zberejo ter duhovno in prijateljsko poglabljajo vezi ob vsakokrat drugačni temi. Tema letošnjih tednov je bila »S teboj me je veliko več«.

Govor je bil o odnosih. Sprva sem bil skeptičen do teme, ker sem ravno v odnosih popoln analfabet. Predvidevam. Drugače bi imel vsak dan na vratih trume prijateljev, ki bi si želeli moje družbe in končno eno simpatično deklico, ki bi strpno prenašal moj ego. Pa temu ni tako, torej je moje predvidevanje mogoče delno resnično. Ali pa celo v celoti… Bog ve.

Prvi dan smo govorili o odnosu do sebe. Spoznanja bom zadržal zase. Vzdušje je bilo krasno. Resnično se mi je radostilo srce, ko sem videl toliko mladih, ki so se veselili v družbi ostalih kristjanov, ki so skupaj z mano vsakodnevno častili Boga pri svetem bogoslužju, ki so brez zadržkov in sramu vsakokrat pred in po jedi molili in se zahvaljevali za to, da smemo uživati vse te darove in blagoslove, ki nam jih podarja Bog.

Hitro se je izoblikovala čudovita in kohezivna skupnost. Razdeljeni smo bili v pet skupin in vsakodnevno so nam bile dodeljene različne zadolžitve – od priprave molitev, priprave hrane, pomivanje posode do priprave svete maše in veselih večerov. Prepirov ni bilo. Tudi ne nejevolje. Sveti Duh je deloval v polnosti. Imeli smo čudovito vreme. V prostem času smo se družili v manjših skupinah in debatirali o teh in onih vprašanjih. Predvsem pa bodrili drug drugega in si dajali moči, da bi zaupali v Božjo previdnost pri naših poteh skozi življenje. Vsak s svojimi izkušnjami in svojimi težavami. Brez obsojanja, brez zasmehovanja. Ti si moj bližnji, sprejemam te takega kot si v polnosti.

Med pomivanjem posode je dežurni glasbenik raztezal meh in prepevale so se lepe domače pesmi, ljudske in cerkvene. Nobeno delo ni bilo težko, vse smo počeli z radostjo in zavedanjem, da je vsak od nas gradnik te čudovite skupnosti. Dopoldne smo imeli predavanja različnih pričevalcev na temo odnosa do sebe, do drugih, do fanta/punce ali moža/žene in zadnji dan seveda odnosa do Boga. Popoldne smo po skupinah predebatirali dnevno tematiko in odkrivali smisel, način in pomen odnosov. Izjemno bogastvo je biti del takšne skupnosti in ne predstavljam si, kakšen manko imajo tisti, ki jim je življenje prikrajšano za tako čudovito izkušnjo.

Ob večerih smo se zbrali v velikem šotoru in se skupaj poveselili ob zabavnih in butastih igrah ob katerih smo se do srca nasmejali. Po koncu programa je vsakič še za kakšno urico ali dve zadonel glas harmonike in zasukali smo se v ritmih polke in valčka. Kakšna radost! Gledati in biti del krščanske in narodno zavedne mladine, ki jo kar razganja od sreče, radosti in veselja do življenja! Prečudovito!

V soboto smo zaključili s programom in sva se vrnila v dolino. Zame je bilo slovo težko, vendar sem to skrival. Navezal sem precej odličnih poznanstev in prijateljstev ter so od marsikaterega s težavo poslovil. Ne maram sloves. Nisem si vzel veliko časa. Nahrbtnik sem vrgel nase, pomahal v slovo, se zadrl: »Fajn bodte! Se vidmo!« in se odpravil do avta. Pot naju je nato vodila v Bohinj.

Vso pot sem razmišljal le eno. Kako zelo mi je Facebook, s svojim vsiljenim prikazovanjem življenja drugih, zmaličil podobo resnične radosti in veselja do življenja. Pogosto sem enostavno obsedel pred računalnikom in se smilil sam sebi, kako burna in doživetij polna življenja imajo mnogi moji »prijatelji«, jaz pa posedam v tej svoji sobici, se potim in si izmišljujem neko kvazi poezijo. 

Tokrat sem dojel popolnoma nasprotno. Moje življenje je polno doživetij. Vse kar je potrebno je to, da stopim vem in ga (do)živim. In vso bogastvo sreče imam skorajda na pragu svojega stanovanja. Ni mi potrebno iti v Indijo, Anglijo, Španijo, Tenerife, Mehiko ali na kak drug oddaljen konec sveta, da živim življenje v polnosti. Dovolj je, da grem v naše prelepe gore in se podružim z vrstniki, ki so tako kot jaz veseli kristjani, z enakimi težavami in enakimi radostmi.

Presrečen sem se odločil to ugotovitev podeliti z vami in vas spodbuditi, da – v kolikor vas to mori – se ne ozirate na (mogoče dostikrat tudi lažna) doživetja vaših znancev in prijateljev na spletu. Če se vam zdi, da vam življenje polzi skozi prste in hiti mimo vas, obujte gojzarje, vzemite v roke vodnik po naši lepi deželici, stopite v kakšno cerkvico, se udeležite kakšne krasne veselice, kulturnega dogodka, mladinske ali navadne svete maše in živite življenje po vaši meri v polnosti radostnega veselja. Jaz sem za to ugotovitev moral stopiti na Triglav in se udeležiti Uskovnice 2013. Bilo je prečudovito in upam, da ponovljivo.