Pakiral sem stvari za v novo
prebivališče. Odpiral predale, premetaval zvezke, naletel na razne stare
spomine in med drugim našel stare liste, ki so bili očitno iztrgani iz zvezka.
Na vrhu prvega zapisa je bil datum: 4.1. 2007. Moj prvi in eden izmed štirih
dnevniških zapisov izpred šestih let, ko sem se odločil pisati dnevnik. Naredil
sem štiri zapise v dveh tednih. Četrti letnik gimnazije, v popolnoma svojem
svetu.
V njem pa je napisano:
»Vse življenje sem se trudil biti
povprečen. To je tak, ki ne izstopa v družbi, ki ni pomemben faktor znotraj
skupnosti. Pa vendar me ljudje nenehno postavljajo v sredino dogajanja. Ko
pišem te besede, se mi zdi vse skupaj smešno, mogoče že blazno, pa vendar vem,
da, ko bom jutri odšel od doma, bodo vsi opazili, se spraševali, sem res odšel
v šolo. Mati bo že od 4h zjutraj, ki so odšla v službo, v skrbeh za svojega
izgubljenega sina. Bom dobil pozitivno pri matematiki ali bom spet poslušal
pridige o tem ,da sem isti »foter«, da naj neham misliti, da sem pojedel in
obdržal vso pamet na svetu? Nikoli nisem tega trdil. Škofijska je valilnica
intelektualcev in nadarjenih umetnikov. Jaz pa sem le tehtnica.
Kdo bi znal odgovoriti: je prav,
da mi mati očita, ker ne delam – zadosti? Pravi, da sem star 18 in, ko je bila
ona toliko in tako naprej in naprej. Zakaj se toliko od mene pričakuje? Lep
nisem! Ko sem bil še otrok, so me vozili na vse te krožke, češ, kako pameten
sem in to je zagotovo treba gojiti. Verjamem, da so veliko denarja zapravili
takrat in sedaj ga hočejo nazaj. Od mene. Lepo vas prosim, nič ne zahtevam od
vas! Nikoli nisem. Zakaj bi moral živeti razkošno, če pa preprosto ne čutim te
potrebe?
Spremenil sem se, vem. Vem tudi,
kdo je v glavnem kriv. Enostavno ne zdržim več tega pritiska. Želim nazaj tista
sončna, hladna, spomladanska jutra, ko sva z mamo sedela na terasi in opazovala
sonce vzhajati. Rad jo imam. Vse imam rad, a mama mi je bližje kot drugi. Tudi,
če bi ji povedal, ne bi verjela. V naši hiši ni prostora za čustva. Tudi, če
jih imaš, jih moraš presneto dobro utemeljiti, drugače so »neveljavna«, lažna. »Mami,
rad te imam.« »Nimaš. Tiste tri negativne ocene mi to jasno dokazujejo!« Lepo
vas prosim, povejte, kako naj človek živi v takem?
Resnično je moje celotno
življenje odvisno od ocen. Denarja, žepnine, nimam; moje pesmi niso nikomur
všeč, talente pa sem že davno tega zakopal. Le ocene mi še dajejo oziroma
zbijajo vrednost. Nekaj trojk, štiric, kakšna dvojka ali petica, pa imam spet
rad mater, spet sem najden sin, celo Lara postane »fejst« punca, če imam le
nekaj dobrih ocen.
Smem živeti v koči v gorah in
kmetovati? Zaspan sem. Jutri bo matematika v veliki meri odvisna od Njegove
dobre volje. Bog, jutri naj bo dan dobre volje za vse ljudi po svetu. Rad bi
bil z Laro. Ljubim jo. Zaljubljenost je mimo. Pa vendar se večkrat zaljubiva,
nato se dolgo časa ljubiva. Πάντα ῥεῖ.«
Zrem v zapisano in
večkrat preberem. Narobe zapisan "panta rei". Na koncu pa moj podpis. Klasični dve krivulji, G in jasna
pika. Pi**u mater, kaj pa je men dogajal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar