Blokada

To je to. Ne vem, a je krivo poletje, en kup obveznosti, stres, depresija… ampak evo, prišla je. Pravzaprav upam, da je res samo blokada. Bojda jo imajo vsi ustvarjalci. Če ni blokada, potem je lahko kvečjemu jasen signal, da sem gnil in naj neham. Vedel sem, da bo pršla, slej kot prej. Čeprav pri meni bolj prej kot slej. In res je totalno sranje!

Ni toliko problem v tem, da se ti ne da pisat ali, da ne veš o čem bi pisal; problem je v tem, da je vse za en drek! Povedi se z lahkoto primerjajo s tistimi v šolskih spisih osnovnošolcev. Ali pa še s tem ne. Najdeš lahko najbolj popolno mesto, si odpreš hladen redbull, imaš v glavi čudovito temo, odpreš zvezek in napišeš:

»Pogosto smo tja zahajali. Bilo nam je lepo. Pil sem kokakolo, ostali pa pivo.«

Berem ta drek od stavkov in zadržujem solze. Zbrišem in začnem znova. Tema je predobra, da bi pustil, da jo odpihne čas. Ampak zgodi se točno to. Puf! O čem sem že želel pisati? Zapišem par verzov in se mi zdi res lušten ritem:

»Z enim korakom stopim

iz strehe na streho slovesa,

s pogledom zajamem barve,

s črnilom popišem nebesa.«

KR NEKI! Prečrtam in zaprem zvezek. Iščem alternativo. Usedem se na kolo in se odpeljem v center. Parkiram na Kongresnem trgu in se sprehodim do Meka na kosilo. Eni gredo na dolge poti. V templje. Potujejo vse do Sai Babe. Se zakajajo do onemoglosti in iščejo tist pravi navdih. Jaz pač predpostavljam, da se mi bo zjasnilo, če počnem nekaj popolnoma banalnega.

Center je prazen. Lepo nedeljsko opoldne privabi samo turiste. Španci večinoma. Kongresni trg je poln klošarjev in postopačev, bemu mast, da mednje padem tudi sam. A veš tist, k se usedeš na klopco v upanju, da boš s kom klepetal, ko pač iščeš tist osnoven človeški stik, pa na koncu ostaneš sam na tisti posrani beli klopci in imaš ene in iste monologe, ki si jih opravil že tisočkrat?

Zamenjam lokacijo, ker se mi ne da več gledat te lublanske bede in se odpravim na klopco na Tromostovje. Pol kufr mam glasbe v slušalkah in jih dam ven. Lublanca šumi pod mano, cigani igrajo pod Prešernom, v moji glavi pa je največja možna praznina. In takrat mi kapne…

Praznina ni v moji glavi. Praznina je v mojem srcu. In prmejdun, da mi je jasno, od kje. Odločitev pade. Če sem do sedaj imel vrata stanovanja na široko odprta in sem vas, drage kolegice, kolegi, znanke, znanci, neznanke in neznanci odprtih rok in vrat vabil, da se oglasite pri meni, bom sedaj naredil nekaj popolnoma nasprotnega.

Pozabil sem namreč, da je zaradi odprtih vrat nastal res velik prepih. No, na prepihu pač ni možno živet. Zato bom tale vrata kar lepo zaprl. In, če še niste dojel, so odprta vrata prispodoba za moje srce. »No more mister nice guy.« Tole odprto srce se pač ni obneslo. Spet en kup razočaranj. Večino časa sem preživel sam v upanju, da bo kdo vstopil skozi odprta »vrata«.

Zaprem vrata, si natočim pivo, odjebem vse moteče elemente, se usedem za pisalno mizo in »Glej ga zlomka!« besede se kar usujejo. Ne bom rekel, da je konec blokade, ker je daleč od tega, kar bi želel sam brati, kaj šele, da bi tako sranje delil z drugimi, ampak ni več prisile. Očitno sem res kvantaški pisec na neki primitivno desetkrat nižji stopni litereranih zmogljivosti kot Bukowski. Sem pa tja mi uide, kakšna moralka, ampak tistega itak noben ne bere.

Vstop torej nezaželen. Prosim, ne trkajte. Niti ne hodite blizu. Pustite me čisto na miru, ker, vam bom kar priznal, vas imam poln kurac. Ne pošiljajte mi dregljajev, ne pišite mi smsov. Ne ustavljajte me na ulici in ne vabite me na razne prireditve, še najmanj pa na veselice. Ne klikajte na chatu in sprašujte: »Kako si?«, ker se mi bo snel. Niti vam ne bom odgovoril na tako butasto vprašanje. Vaša neiskrenost in vsa ta popačena zaigranost čustev mi gre na jetra.

Mogoče bom šel z vami celo na pijačo, ampak ne prčakujte od mene prav posebne prisotnosti. Niti nimam denarja za pijačo, tko da bom pil vodo. Pil vodo, zapiral oči pred soncem in poslušal vaše brezvezne debate o morju, o počitnicah, o politiki, o vaših nepomembnih in popolnoma minljivih svetovnih nazorih ali pa vaše navdušenje nad to in ono dogodivščino, ki se vam je zgodila z vašimi »pravimi!« prijatelji. Ali pa bom zapiral oči pred vašim sranjem in poslušal sonce…

Že, ko tole pišem, je občutek krasen! Mogoče je vse skup le posledica tega, da sem (spet) za par dni prekinil aktivno udeležbo na spletnih družbenih omrežjih. Ampak, počasi gre vse po začrtani poti. Facebook strani nimam za debate in razprave, ampak za publiciteto. Trenutno, se boste morali pač res potruditi, če boste želel od mene kej slišat... »Zoper blokado z blokado,« pa je moj novi moto.

Klic zvonov

Resničnemu verniku predstavlja največjo nevarnost samoumevnost Nauka, tradicije in obredov, kar lahko vodi v dve skrajnosti: togost in okostenelost ali brezbrižnost v vernikih »iz navade« in v nekritičen liberalizem.

Vsak neuk (kvazi) poznavalec krščanstva (predvsem Katoliške Cerkve), bo ob naslednjih povedih zmajeval z glavo, krilil z rokami, glasno oporekal in se zgražal nad njimi, vendar ravno zato, si jemljem pravico, da takšne označim za kvazi poznavalce. In, da ne bo pomote, med njimi so tudi (kvazi) verniki!

Dejstvo je pač takšno – in tega dejstva ni mogoče zanikati, razen z lažnivo demagogijo, zasmehovanjem in zaničevanjem –, da je (pristno) krščanstvo religija, ki zahteva najprej seveda vero in takoj za tem nujno tudi razum. Kristjan, ki opusti eno od teh dveh komponent, postane bodisi pragmatičen, racionalističen protestant ali pa odpade od vere in se »utopi« v grehih posvetnega, bodisi podleže mistiki, vraževerju, magiji in ostalim poganskim verskim praksam, ki nimajo prav nikakršne veze z vero v Ljubezen Boga Očeta, Jezusa Kristusa in Svetega Duha.

Kristjan je v duhu vere, po želji Troedinega Boga najprej poklican k temu, da resnično veruje, nato pa je dolžen svojo vero nenehno utrjevati in graditi z željo po razumevanju Nauka in tradicije, kar pa dodatno utrjuje še s kontemplacijo v molitvi – bodisi v samoti, bodisi v občestvu.

Za kristjana ni dovolj, da verjame v Kristusovo odrešenjsko smrt na križu in – še pomembneje – v vstajenje. Kristjan mora – vsaj želeti si in poskusiti – razumeti pomen Kristusove prostovoljne(!) žrtve in vesoljno sporočilo vstajenja.

V tem duhu je vsak vernik sleherne svetovne religije dolžen svojo vero tudi racionalno poglabljati. Tako želi tudi Bog in nas s tem premišljevanjem vodi v eno – svojo, resnično sveto – Cerkev, kajti druge religije – roko na srce – ne zadržijo teže (tudi) razumskega ali pa jim odsotnost verske komponente jemlje dimenzijo duhovnosti.

In kaj ima to opraviti z zvonjenjem? Vse. Verniki iz navade bi zvonjenje zagovarjali kot lepo glasbilo in del kulture, ki mora ostati. Liberalni verniki, ki praktično niso več del katoliškega občestva, pa bodo prikimavali nasprotnikom in se strinjali, da so zvonovi resnično moteči, (pre)glasni in nekaj zastarelega, kot so to naredili z zborovskim petjem, reformacijo le-tega in uporabo orgel med obredi.

Verjetno bo imel na nek način vsak od njih prav, vendar bistvo zvonjenja je presežno od teh pojmovanj. Morda je tehnologija res toliko napredovala, da ne potrebujemo zvonjenja vsakih petnajst minut, da bi vedeli koliko je ura. Morda ja pritrkovanje res krasna glasba in zagotovo so zvoniki, zvonovi in zvonjenje lepa kulturna dediščina evropske in krščanske civilizacije. Vendar je veliko več…

Pred časom sem  z znancem, velikim in razgledanim vernikom, s katerim se v nekaterih vprašanjih sicer razhajava, debatiral o zunanjih izrazih vere – o liturgični drži, molitvi v javnosti in tako dalje. Govor je nanesel tudi na zvonjenje in tovariš je izrekel modre besede, ki so mi dale misliti:

»Najpomembnejše pri zvonjenju je to, da zvoni vsem.«

Še kako res je to, da se katolištvo – vesoljnost – Cerkve v javnosti vsem najprej kaže v tem na videz ekskluzivnem vabilu, ki pa je vse prej kot to. Zvonjenje vse(!) vabi, da se pridružijo katoliškemu občestvu, tej vesoljni skupnosti verujočih, najprej pri obredu spomina Kristusove smrti in vstajenja, pri katerem je Bog stvarno prisoten pod dvema podobama.

Seveda je vrh obreda, največja skrivnost in največja milost pridržana zgolj za tiste, ki so tega vredni, a nikakor ne smemo pozabiti, da smo popolnoma vsi povabljeni na pot svetosti. Tako, kot Bog kliče vse in vsakogar posebej – in odgovor na njegov klic imenujemo vera – tako tudi zvonovi javno in glasno, da jih sliši vsak, vabijo vsakega posameznika in skupnosti, da podajo Bogu roko in mu stopijo nasproti skupaj z vesoljno skupnostjo v Veri, Upanju in Ljubezni.

In Bog varuj človeštvo, ko bo ta vesoljni klic povezanosti utihnil… takrat molimo, da goreča srca in jeziki pričevalcev in – po Božji volji – mučencev nikdar ne utihnejo.

Vročina

Evo, idiot, uspelo mi je. Čez pol ekrana sem razmazal mušico. In kdor misli, da se mi da ob tej uri ubadat še s tem flekom, se pošteno moti! Tam naj ostane. V spomin in opomin. Poletje res ni čas za literate. Popravek: revne in neuveljavljene literate.

V sobi imam verjetno okoli 28 stopinj. V spodnjicah sedim za pisalno mizo in razmišljam. A bi imel sploh kaj učinka, če dam še te dol in nadaljujem s pisanjem gol, al jih pustim rajš gor, ker je itak vseeno?

Gate ostanejo gor. Lučka na pisalni mizi mora biti prižgana, ker drugače ne vidim, kaj sem napisal v zvezek. Imam kopico nepovabljenih gostov, ki mi serjejo po tipkovnici in se mi lepijo na ekran. Stopala imam polna komarjih pikov. Počasi se mi meša.

Edina hladna pijača, ki jo imam v hladilniku je skisano mleko. Edini prigrizek: dva tedna stari oreščki. Lažem! V hladilniku imam še štiri pire, ampak imam še vedno solo abstinenco, kar pomeni, da ne pijem alkohola - sam. Zato bo tisti pir kar lepo ostal tam v hladilniku. Ko boš prišla naslednjič na obisk in s seboj pripeljala kakšno kolegico, bomo pa spili. Obljubim.

Z vratu mi prileze kapljica potu in se ustavi v popku. Zazrem se v svoj zanemarjen bauh. Veličastvo dveh šlaufov mi zamori večer. V kombinaciji z zmazkom na ekranu bi rekel, da je popoln.

Poletje res ni čas za revne in neuveljavljene literate. Čakaš na tisto senco nekje za Savo ali za Lublanico, na sapo vetrčka, na hladen pir, ki ti ga časti znanec iz otroštva. Budala sploh nisem pomislu, da bi lahko šel pisat v kak klimatiziran lokal. A mamo kak klimatiziran lokal? Sam pol moram naročit pijačo. Nimam za pijačo.

Naslonim se nazaj in zrem v zapisano:

"Od rime me je bolela glava,

od prostega sloga me je bolelo srce.

Lublana ponoč.

Grem mimo policijskega avta

in notri ni nikogar.

Avto je prižgan in ključi v njem.

Vse žive meje od Kongresca do Viča

kažejo sled pijanih spotik.

Na dva metra je nekje obležal

zapit bodoči politolog.

Dekleta imajo prekratka krila

in kolesa prehrupno bremzajo.

Oči me pečejo od dima

in od srca me boli rima.

Rima, rima, rima, rima, rima,

rima, rima, nima."

Zadovoljen sem. Pritisnem enter in čakam na Adrijano, da mi da lajk. Al pa na Karla. Mogoče ga danes dobim celo od Moire. Čeprav veš, da ga v resnici čakam samo od tebe. Pa ne si zdej mislt, da si posebna... tvoje oči so posebne. In tvoji lasje. Kotički tvojih ustnic in krasen vrat. In verjetno še marsikaj.

Odtavam in gledam v ekran. Lajka od nikjer. Spet ne bom nič zajtrkoval. Kdaj bomo lahko "umetniki" - al karkoli že sem - razkrili širši Facebook skupnosti, da v resnici LAHKO zamenjamo lajke v Lidlu za bone, kot je rekel znanec, ki ima božji kompleks in noče, da se njegovo ime preveč omenja? Za tri lajke dobim škatlo koruznih kosmičev. Za deset dobim sikspek mleka. Za en lajk dobim pol žemlje. Nahranite me. Lačen pišem bedarije.

Like a bos(s)

Kako krasno bi bilo, ko mogel vsako življenjsko dogodivščino tako alegorično preslikati, kot današnji sprehod na Rožnik. Vendar ravno redkost alegorično nabitih izkušenj jim daje tolikšno širino in globino nauka.

Ne potrebujem izkušnje fizičnega ali zoper koga agresivno uperjenega boja, da bi opisoval, kako pomembno je doživetje raznolikih izkušenj in preizkušenj za življenje. Dovolj je le pot z Viča, preko Tivolija, do Cankarjeve hiše na Rožniku. Obuvala pustiš doma.

Vem, da se mnogi sprašujete, zakaj ravno bos, saj se ti lahko tudi obutemu na sprehodu zgodijo mnoge življenjske izkušnje. Bo že držalo, vendar naš um in naše srce sta ustvarjena tako, da čutita z vsem bitjem, z vsemi čutili. In največje čutilo je koža. In kadar smo v svetu, se materije največ dotikajo ravno podplati. Lahko bi izgubil vid, sluh, voh, pa bi še vedno stal na tleh in s podplati in vso kožo čutil okolje v katerem sem.

Ali tudi tako, da dva, katerih srca v polnosti gorita v ljubezni in strasteh in se želita v polnosti predati drug drugemu in drug drugega čutiti z vsem životcem, odvržeta popolnoma vsa oblačila? Vključno z nogavicami. Tako lahko tudi naše telo v polnosti spoznava Stvarstvo in Stvarnika le v popolnem stiku in čutenju z vsem životcem.

Prvi koraki izven varnega zavetja stanovanja pokažejo dve stvari: koliko si (že) utrjen in koliko si in boš vztrajen. Žgoč mestni beton in drobni kamenčki lahko že v prvih korakih postavijo na preizkušnjo tvojo željo po alegoričnem izkustvu. Blizu doma, lahko se obrneš in vrneš v varno zavetje. Lahko si greš celo obut superge in se nato vrneš v svet. Vendar, za kaj vse boš prikrajšan, ko se boš vrnil po njih in z njimi hodil naokoli!

Pekoč asfalt počasi izgine z vsakim novim korakom in odločitvijo, da želim to pot prehoditi. Hladna tla podhodov, mehke trave ob poteh in šotaste steze ti potrdijo, da je žgoč asfalt ali pa ostro kamenje na poti zgolj del preizkušnje na poti, na kateri je tudi mnogo krasnih, pomirjujočih in nežnih podlag.

Zakaj, kateri cilj bolj ceniš in si ponosen, da si ga osvojil: tisti, ki ga osvojiš z lahkoto, brez težav, brez napora, brez vloženega truda, morda tudi tak, ki ti je preprosto podarjen? Ali tisti cilj, katerega pot zahteva trud, izzive, da kdaj in kdaj stisneš zobe, ki ima poleg nežnih peščenih plaž in blagih gozdnih jas tudi ostro kamenje vseh velikosti, spolzke skale in žgoča tla?

Ali mi ne bi veliko več pomenil klepet in osvajanje ter zmenek z deklico, ki bi tekla mimo in bi mi ob njej vztrepetalo srce ter bi jo moral bos loviti po Rožniku? Preklinjati vse tiste kamne in koreninice in jo končno ves uničen ujeti?

Do Tivolija je bila pot krasna. Ne hodim pogosto bos, a spet ne tako redko. Občasno vroč asfalt me ni motil. Stopala so uživala v hoji po peščeni poti ob Rožni dolini in misli so procesirale popoldansko učenje. Na pol poti vzpona na Rožnik pa je vse skupaj postalo malce bolj zahtevno, ker več kot očitno tako dolgih sprehodov bos nisem vajen in nisem dovolj utrjen. Bo potrebno več vaje!

Podplati so začeli peči in vedno bolj skrbno sem izbiral korak. Presenečen sem ugotovil, da moram tudi trebušne mišice precej bolj stiskati, ker sem jih pošteno čutil. Z roko sem preveril. Mater, res sem imel našponan sikspek!

Nisem se izogibal grobih podlag, a tudi nisem brezglavo silil na poti, ki bi me lahko uničile in kar vsepovprek stopal na tla, ne da bi pazil na črepinje ali ostale predmete, ki bi me lahko poškodovali. Bosa hoja me prisilila, da sem premišljeno izbiral svoje poti na podlagi tega, kar sem trenutno čutil pod nogami, na podlagi izkušenj prejšnjih občutenj tal in na podlagi moje vizije(!) – to je poti, katere sem videl pred seboj.

Pod vrhom sta se mi na obeh palcih naredila žulja, a bilo je vredno. Pot je bila resda počasnejša, včasih naporna, včasih pa veliko bolj prijetna in sproščujoča, kot bi bila v obutvi. Predvsem pa je bila izkušnja in krasna alegorija. Na vrhu sem se usedel v senčko, spisal ta zapis kot refleksijo misli na poti in še nekaj poglavij romana, ki bo zdaj zdaj končan.

Zaradi žuljev je šlo domov še počasneje, kot gor, vendar zagotovo to ni bil moj zadnji bosonogi sprehod (na Rožnik). Vem, da me bodo takšni sprehodi utrdili. In ko bom v polnosti utrjen in mi misli na bodo med hojo uhajale h grobim in težkim podlagam, bom z vsem telesom in v polnosti zmožen čutiti Stvarstvo v vsej veličini. In tako bom stopal tudi skozi življenje. Utrjen, previden in izkušen.

O dekletih, duhu časa in tuljenju v luno

Hvaljena bodi moč apologij, ki mi daješ možnost, da ubesedim in javno oznanim, da kaj ni resnica ali pa je mogoče narobe razumljeno. Opazil sem namreč, da okoli kroži neka fantazma o meni in mojih stališčih do deklet ali bolje rečeno, do ženskega spola. Niti ni to toliko med mano in dekleti, kot je med dekleti in mano.

Opažam namreč, da velja neko splošno prepričanje, da je moj odnos do deklet zaničevalen, šovinističen, mačističen in vzvišen, ki pa je ustvarjeno na podlagi – kot mnoge druge fantazme o meni in mojih pogledih na svet – popolnoma iz konteksta vzetih stavkov, katerih pogosto niti nimam možnost razlagati in postaviti na pravilno mesto.

Je že pač duh časa tak, da človek kaj hitro pograbi trač, poleno in laž, da le zmore nekoga prikazati v najslabši možni luči. Če ga uspe pri tem še očrniti in stigmatizirati, pa je toliko bolj srečen. Tako ni težko neko misel vzeti iz konteksta mojega razmišljanja in jo predstaviti kot napad zoper nasprotni spol, zoper dostojanstvo žensk, zoper svetništvo, ki se mi ironično pripisuje in za katerega vem(!), da ga nisem vreden.

Vedno pač nastane težava in človeka vznejevolji videnje lastne podobe, ko mu je nastavljeno ogledalo. Kar velja tudi zame. Vendar dialog med mojimi zapisi in občinstvom poteka na ravni posploševanja, kadar se teme tičejo družbenih opažanj, v nasprotni smeri, pa vedno nastopi moje občinstvo, moji bralci, zoper mene na osebni ravni. Kritiki mojih misli ne razumejo, pa jim bom sedaj pojasnil, da jaz smem in zmorem postavljati ogledala družbi in družbenim plastem, ker sem del te družbe, kateri postavljam ogledalo. Jaz sem sočasno tisti, ki drži ogledalo in tisti, ki se gleda vanj, kot del družbe. Moje bivanje znotraj družbenega sistema mi dovoljuje, moj kritičen um pa zapoveduje, da tvorim misli in jih manifestiram v obliki družbeno kritičnih spisov posplošenih na raven povprečnega vzorca populacije.

Nasprotno pa družba nima nobene osnove, kot sistem v katerem bivamo, da obratno postavlja ogledalo meni in tvori kritiki na osebni ravni, kajti ona ne biva v meni. V meni biva transcendentno/iracionalno in izkustveno/racionalno, ki pa je del navpičnega in vodoravnega osebnega dojemanja sveta zunaj mene, katerega del sicer je družba, vendar v meni ona ne biva.

Od tod tudi moja nenehna tendenca k temu, da, v kolikor je le mogoče, vstopam v dialog. V dialog z družbo, ki mi preko povratnih informacij, večsmerne komunikacije in refleksij omogoča tvorjenje mišljenja in kritik o tem kar me obkroža, še bolj pa želim ves čas vstopati v dialog s tabo(!), na ravno osebnega spoznavanja tvojega mišljenja, ker mi ni vseeno, kdo si in kaj misliš.

Ta relacija, ki je danes še kako zanemarjena in pozabljena, ima pri meni izredno veliko težo. Te relacije danes praktično ni več in je ne smemo(!) zamenjati s klepetom, kjer dialog ni v izražanju mnenj in spoznavanju drugega, ampak v podajanju tračev, podatkov, mogoče celo informacij, navajanju dejstev in pogovoru o končnih dognanjih, ki nas puščajo prazne.

Ne bom izdal vseh svojih skrivnosti in povedal, zakaj včasih občujem in vstopam dialog na načine, ki mejé na antisocialno vedenje, vendar želim poudariti, da je vsaka moja misel usmerjena k temu, da producira dialog, odgovor, tvoj odgovor, da v tebi prebudi neko drugo misel, ki jo nato deliš z mano, brez redukcije na osebno raven. Ker me ne poznaš. in tu se skriva srž tega zapisa.

Trenutno namreč obstaja stanje, ko ljudje, ki berejo moje zapise, ne zdi pa se jim vredno stopiti v dialog z mano, sodijo o meni na ravni osebnosti. Zato se moj jezik včasih zdi oster in moja misel pretirano kritična, vendar kolikokrat si šel z mano na izlet? Na odbojko na morje? Plezat v steno? Namakat golo rit v ledene potoke martuljškega gozda? Kolikokrat smo spili več kot tri pire?

Predvsem pa, dekleta, kolikokrat ste dovolile, da vam prinesem šopek rož? Da vas peljem na sprehod na Rožnik? Na potep po jasah Polhograjskih dolomitov? Na ogled kakšne predstave ali na klepet ob Ljubljanico? Kolikokrat ste si drznile dovoliti, da me spoznate na štiri oči, ob kozarcu dobrega vina in debati o kakšni krasni knjigi?

V kolikor se znajdete v moji kritiki družbe, nikakor ne mislite, da je ta kritika namenjena vam osebno. Kdor me resnično pozna, ve, da dekleta v mojem življenju sodijo na najvišji piedestal, kjer jih cenim, razvajam in obravnavam prav fanatično spoštljivo. Zakaj božje stvarstvo se zame osebno razodeva v vaših blagi čutnosti in čustvenosti, ki pa se skriva za vašo – pogosto – umetno zunanjostjo, ki jo ustvarjate zaradi popuščanja pred vsiljivimi zahtevami družbenih tokov.

Lady With A Parasol - Robert Lewis Reid

Moja kritika na račun vas, gre najpogosteje z roko v roki s kritiko na račun celotne družbe in duha časa, ki vam je vzel tisto krasno ženstvenost, ki jo premorete in zaradi katere smo moški tisočletja brusili meče in šilili peresa. Danes pa med nami zeva gromozanski prepad, ker je težko biti ženska v svetu, kjer fantki iščejo zgolj zrcalno podobo sebe. Moški pa med tem ostajamo napak razumljeni.

Uprite se temu in si dovolite biti ženske in ženstvene v najbolj osvobajajočem smislu vaše biti, kakor si je zamislil Bog, ko vam je vdihnil vaš blag in krotek, sočasno pa paradoksalno izredno trden in voljan značaj. Naj ne bodo moji zapisi zgolj tuljenje v luno in naj ne bo vaša reakcija osebna zamera, ampak priložnost, da se bolje spoznamo in gradimo prihodnost v dialogu preko katerega se spoznavamo na ravni osebe. Jaz tebe in ti mene.

O ničevnosti in zavisti ali kako sem spoznal velikega Marjana Rožanca

Všeč mi je, kako se vsake toliko časa zavem svoje majhnosti in ničevnosti. Tisti trenutki, eni krajši, drugi daljši, eni bolj, drug manj intenzivni, me vedno znova trdno postavijo na realna tla. Nobene tolažbe ni in je niti ne želim. Nobenih spodbudnih besed, nobenih mašil, nobene zlagane scenografije, nobenih nepotrebnih besedičenj, ki bi mi dajala občutek, da le nisem tako zelo na dnu, kot zgleda.

Mah, kaj na dnu, na dnu je lepo. Biti na dnu, pomeni, da ti je dana priložnost, da se uzreš navzgor, strmiš v nekaj, kar te presega. Zreš v to transcendenčno neznanko in si jo želiš spoznati. Zavihaš rokave, pljuneš v dlani in se začneš vzpenjati.

Jaz se znajdem v kotu. V temnem kotu, čepeč zrem v velikane, ki si upravičeno lastijo prostor in mesta v prostoru, ki si jih jaz nikdar ne bom. Naj bo to omejenost jezika, skopost besednega zaklada, ozkost uma ali preprosto za nenadarjenost za (literarno) kulturno-umetniško ustvarjanje.

V rokah sem držal Rožančevo zbirko esejev O svobodi in Bogu. Podaljšan vikend sem preživel v zalivu med Porečom in Vrsarjem. Morski zrak mi je očistil dihalne poti in nenaden višek kisika v krvi mi je pomagal brati hitreje in bolj zbrano. Vseh 250 strani sem prebral v treh dneh in bila je grozno boleča izkušnja. Vsaj za ego, kakršen je moj. 

Že prve besede so mi dale vedeti, da držim v rokah delo velikega literata in pisca široke razgledanosti. Požiral sem stran za stranjo in z vsako stranjo je Rožanc požrl del mene. Vsak stavek je bil udarec na žebelj v krsti mojega literarnega udejstvovanja. Pisateljsko prijateljevanje Rožanca s Kocbekom me je dokončno prežrlo in zabilo zadnji žebelj v krsto. Bil sem sesut, uničen, užaljen. Počutil sem se, kot bi me nekdo izdal.

Prizadet zaradi neznanega izdajstva sem do konca knjige tehtal sebe in tega velikega pisca. Z zadnjim ločilom je tehtnico tako močno zabilo v prid Rožanca, da me je odneslo s sveta literature in ne vem, če še kdaj najdem pot nazaj na ta parket, ki je očitno svetlobna leta oddaljen od mojih zmogljivosti.

Več del kot prebiram, bolj se mi zdi, da je tako ali tako že vse napisano, kar bi želel literat smotrnega sporočiti svetu. Zakaj potem vztrajati in na silo pisati nekaj, kar je že nekje napisano? Rajši sestavim seznam vseh meni ljubih zapisanih idej in samo navajam literaturo. Svojo literarno pot bi enostavno lahko začel in končal na zelo preprost način:

»Dokler je namreč Bog še Bog, ki vse vidi in vse ve, niso potrebni nikakršni dokumenti o našem bivanju; najboljši dokaz je naše življenje samo.« (Rožanc,1995, O svobodi in Bogu, stran 60)

To bi zapisal na list papirja in objavil, kot svoj prvi in poslednji manifest literarnega ustvarjanja. Moje literarno ustvarjanje bo moje življenje samo. Živel bom to, kar bi želel pisati. Nato se bom zgrudil pod težko misli, vprašanj, odgovorov, kritik in polemik, ki bodo z vsakim sprejetim podatkom igrivo skakale v mojo zavest in  po nevronih brzele na vse strani mojega biti in iskale pot in način, da se manifestirajo v materialni obliki.

Jaz pa jih bom brzdal, tlačil v nezavedno in živel svoje literarno življenje v eni sami večstavčni povedi, ki jo zapisal pisatelj, kateri mi je jasno, strašljivo neposredno in boleče iz Onstranstva pokazal, kje je moje mesto, ko so mi vsi drugi hinavsko prikimavali in želeli več od mojega literarnega ustvarjanja. Vendar bi bedak lahko uvidel, da nima smisla nadaljevati. Kajti laž je, da pisateljev nihče ne ceni, ko so živi. Dobre pisatelje cenijo predvsem in tudi žive. Na moje zapise pa se vsi le požvižgajo. Še dobro, da nimam nič tiskanega, da bi si s tistim brisali riti.

Moje besedotvorje, moje besedišče, moje povezovanje misli, moja fikcija, moja dikcija in moja naracija ne bodo nikdar tako dobre, da bi imelo moje pisanje kakšno veljavo. Vedno se bom zaslepljeno vrtel v krogu perverznosti in lažnive fikcije, ki bo zgolj karikirana podoba mojega resničnega bednega življenja. Rajši odneham, dokler sam vidim dejansko podobo v ogledalu, kot da bi me nekega dne šokiralo, ko bi mi nekdo nastavil ogledalo in bi v njem uzrl popolnoma drugačno podobo, kot bi si jo sam ustvaril.

Ne skrbi me Janša

Zgodovina se ponavlja. Mnogih so se nekoč že spretno znebili na tisočerih montiranih in izvensodnih procesih! Vse, kar se dogaja pred sodiščem, pod fasado(!) podpore Janši, ni v resnici podpora Janši ampak je pravzaprav skrb ljudi z zdravo pametjo, ki so ponovno prepoznali zahrbtne in slovenskemu narodu škodljive igrice komunističnih klavcev in revolucionarjev, nad tem, da bi se njihovo zlo početje ponovno razpaslo po naši deželi.

Vendar... smo nekateri še na mestu, da mislimo z LASTNO glavo, da čutimo z LASTNIM srcem in si gradimo LASTNE prihodnosti v skupnosti(!) vseh evropskih narodov, brez rdečih morilcev, lažnivih antifašističnih demagogov in levičarskih anarhistov.

In takšni vam povemo, da se ne bomo vdali kar tako rdečemu terorju, ki ga širi preko lovk svojih medijev! Ne bomo se vdali, dokler nas ne bodo utišali oni, v kolikor ne bomo mi prej utišali NJIH!

Kot so se znebili intelektualcev, ki so spregledali njihove morilske, narodno izdajalske in protievropske revolucionarne namene, tako se bodo morali znebiti tudi nas! Vendar z našo krvjo bo zapisano novo poglavje v zgodovino slovenskega in ostalih krščanskih evropskih narodov, ki se že desetletja upirajo marksističnemu terorju. 

Kot so se tudi znebili tovarnarjev, lastnikov, posestnikov in kmetov, da bi si na nelegalen in nelegitimen način pridobili njihovo prigarano(!) lastnino, tako se bodo spravili tudi na vas! Z davki, inšpekcijami, nadzori takšnimi in drugačnimi, dokler ne boste obupali in jim kar sami predali svoja težko prigarana podjetja in svojo vedno znova težko obdelano zemljo!

Vedeli pa so tudi, da se morajo znebiti cveta krščanskih pričevalcev! Tistih, ki vedno znova pričujejo za ljubezen. In za to večno, trdno, nadzemeljsko in vsečloveško Ljubezen so šli ti ljudje tudi v smrt! Najprej so trkali na vrata duhovnikov, ki so v naši deželi in po vseh evropskih deželah že tisoč let oznanjali to veselo oznanilo ljubezni in Nauk dobrega življenja. Ti so jim šli v nos, kajti njihova revolucija in njihova oblast je ravno nasprotno vsemu temu, kar oznanjajo duhovniki po našem Gospodu Jezusu Kristusu!

Tako se tudi danes spravljajo na razmišljujoče, intelektualce in učenjake ter v prve vrste svojih vojščakov postavljajo lažnive demagoge in neizobražene robote, ki lajnajo, kar jim polagajo v usta in s tem spretno zavajajo množice!

Tudi danes iščejo načine, da bi vam odvzeli VSE(!), kar ste si do sedaj pridelali in bi vam potem ukazovali, kaj smete in česa ne smete posedovati. Koliko zemlje, koliko konj, koliko glav goveda, koliko kokoši, koliko vreč krompirja... Narekujejo vam, koliko smete delati v lastnih podjetjih in vas prinašajo naokoli na razpisih, ki jih pripisujejo sebi v prid, saj zasedajo vse višje položaje v državni in javni upravi, na katere ste jih spravili VI(!), ki jim še danes slepo sledite.

In tudi danes z vsemi satanskimi silami rdeče demagogije in laži udrihajo po Sveti Katoliški Cerkvi. Po skupnosti verujočih, ki odprtih rok v svojo sredo sprejema čisto vsakega izmed vas! V objemu katere ste vedno dobrodošli in zaželeni ter vas - čudi grešne in podle - sprejme brez obsojanja, kajti ve, da za vaša dejanja odgovarjate pred vso Vesoljno Cerkvijo, pred celo skupnostjo zemljanov in vas zaradi dejanj(!) sodi Oče v nebesih, ne rod na zemlji.

Zato, drage Slovenke in dragi Slovenci, ne nasedajte zlobni demagogiji, ki že sedemdeset pustoši po naši in vseh evropskih deželah, uničuje trdne vezi med evropskimi narodi in ustvarja puščavo, kjer je prej raslo bujno zelenje.

Bog. Narod. Domovina.

Groundhog day

Ta večer sem bil buden do dveh in sem že tretji dan zapored poskušal gledati Luhrmanovo uspešnico »Romeo + Juliet«. Bemumast, da mi spet ni uspelo. Budilka je začela svoj »Še enkrat« od Slaka točno 7:51. Zanimivo, kako so te budilke na telefonih do minutke natančne...

Moj bioritem je itak totalno v ku**u in zame je bilo to praktično sredi noči. Težke veke sem komaj odprl, ampak dejstvo, da moram skočiti še pod tuš in biti v roku pol ure na dogovorjenem mestu, me je katapultiralo iz postelje. Knajpanje pod tušem me je zbistrilo. Nekak.

Oblekel sem hribovsko uniformo in v nahrbtnik zmetal kopalke, brisačo, rezervna oblačila, plezalni pas, tri piksne piva, oreščke in zvežček. Za eno naramnico sem na vponko pripel plezalne čevlje in vrečko z magnezijem, na drugo naramnico pa čelado.

Obvezna oprema pa je itak pinč, ki ga na takšne izlete nikoli ne pozabim vzeti. Poveznil sem si ga na glavo, prijel čevlje v roke, ker sem jih vzel s seboj samo za rezervo, saj sem vedel, da bova s kolegom itak bosa cel dan, in zapustil stanovanje.

Sovražim zamujanje, ampak tokrat sem zamudil precej, ker sem šel še na črpalko po zajtrk – jogurt, Snickers in Burn. Ko pa sem prišel na dogovorjeno mesto, pa itak še niso bili vsi napravljeni za odhod. Vsaj "pozajtrkoval" sem v miru.

Cerkev sv. Martina, Srednja vas; foto: Mitja Sodja

Končno smo se spokali in štartali via Bohinj. Prvi postanek je bilo obhajanje svete maše v župnijski cerkev svetega Martina v Srednji vasi. Krasen začetek dneva. Po maši smo stopili na zrak in skozi razpršene oblake je že sililo tolpo sonce. 

Odpravili smo se do plezališča Belvi in priprave na – zame – najboljšo rekreacijo za telo in duha so se začele. Dolge hlače so zamenjale kratke, oblekel sem pas, zapel par kompletov nase in odprl Burn.

Za prvo smer sva zbrala Kremenčkove. 4+/4b. Nič posebnega. Za ogrevanje. Plezala sva za rekreacijo in za umiritev duha. In zakaj to omenjam? Zato, ker bi želel opisati, kako malo je potrebno, da za trenutek, mogoče celo za več ur, za pol dneva, človek pozabi na vse piz****je in težave, ki ga težijo v življenju, in se osredotoči le na tisto gmoto pred sabo.

Strmel sem v svedrovce in za hrbtom namakal roko v vrečki z magnezijem. Nepotrebna navada. Ker nisem profič in smeri, ki jih lezem, niso tako zahtevne, da bi ga potreboval.

Malce čutim, kako me tiščijo premajhni plezalni čevlji, vendar vem, da bo po prvih korakih v steni vse minilo.

Preverim komplete, slečem majico, odložim klobuk in rečem:

»Grem.«

»Varujem,« dobim v odgovor.

Vsaka smer je drugačna. Ena ni enaka drugi. Niti podobne si niso. Neštete šalčke, žlebovi, poči in drugi naravni oprimki ustvarjajo neštete možne smeri.

Štartam.

Stena se ne da zlahka in do druzga svedrovca me konkretno navije. Neogret. Neraztegnjen. Z neštetimi bremeni na srcu in duši sem se pač zagnal v steno, vendar vedoč, da jo bom preplezal za vsako ceno.

Vseh petnajst metrov je pras**a zahtevala, da grem na trenje. Noge sem upiral levo in desno in iskal najmanjše možne oprimke, katerih sem se oklepal z vso silo, da me ne bi odneslo iz stene.

Plezal sem »naprej«. Na »top« ne plezam več. Iz principa in pa zaradi želje po napredku. Vsak vpet komplet mi je izziv, vsako vpenjanje štrika v komplet še večji. Roke se tresejo in noge me še komaj držijo. Dol niti nimam časa gledati, da bi videl, koliko sem že preplezal, koliko poti je za mano. Tisti trenutek je pomembno le tisto, kar je pred mano. Svedrovci, kjer se zavarujem in sidrišče, ki na koncu postane moj cilj. Moj varen pristan na vrhu preplezane smeri.

Vso pot do vrha ne pozabim na varovalca. Vso vpenjanje in kvaliteta kompletov in vrvi mi ne koristi nič, če tisti spodaj pozabi name. Čudovita prispodoba.

Na vrhu vpnem v sidrišče in za trenutek postanem. Stresem roke in se nadiham. V glavi je popolna bistrina. Vse tegobe sveta postanejo nepomembne. Ozreš se na pokrajino in se zaveš, kaj je svoboda in kakšna je cena svobode. Vdihneš svež zrak in se prepustiš razvajanju sončnih žarkov tam gor, slabih dvajset metrov nad tlemi. Nikamor se ne mudi. Zaveš se, kaj je življenje. Nepoznana smer z vsemi detajli, oprimki, svedrovci in na koncu s trdnim sidriščem zgoraj. In zaveš se tudi, da nujno potrebuješ nekoga, ki te varuje z iste točke od koder si začel.

Končali smo ob jezeru. Natančneje v Ukancu. U konc. Odvrgl smo hlače, oblekli kopalke in na »Tist, k je zadn, je pič*a!« stekl v ledeno jezero.

Pozno popoldne je močno posijalo sonce. Ulegel sem se v travo in zrl v nebo. Jezero je negibno tiho stalo. Veter je nežno pihal in iz vseh smeri so prihajali tisočeri zvoki narave. To je ta svoboda. Tu se najdem in tu pozabim na vse. Vendar, to ni moj cilj. Je le del poti.

Dobri možgani že. Kaj pa srce?

Spet jemljejo denar. Logično. Ker so se šli gospodarje, pa sploh vedeli niso, kaj pomeni biti gospodar, so zafurali celotno gospodarstvo. Sedaj je pač treba nekako zakrpati neštete luknje.

Pa ne bom o ekonomiji, niti o gospodarstvu, ker nisem (dovolj) kompetenten, lahko pa pišem malo o gospodarjenju nas s samimi sabo, delno tudi kot odgovor na Vojnovićev članek. Tokratni impulz je prišel delno z njegove strani, tako da: "Hvala Goran," delno s predlogom, da bodo zopet malo rezali. Tokrat pokojninsko blagajno in pokojnino. 

Tace proč! O rešitvah iz krize sem že pisal v prvih blogih in se bom delno zopet ponovil. Za to, da prilezemo ven iz tega kotla, v katerem nas zlohotno in počasi cmarijo pohlepni, požrešni in do dna duše pokvarjeni predediplani in poženščeni poslovneži, menedžerji in politiki, bomo morali najprej sami pri sebi in med sabo razčistiti eno:

V tem kotlu smo skupaj!

O čem govorim? O ničimer drugem kot o solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti. Še poznate te tri pojme? Ja? Pa v praksi? Ne bom razlagal o njih in jih pomensko ter etimološko razčlenjeval. Raje bom na konkretni situaciji poskušal orisati manko teh treh pojmov v zavesti in v praksi.

Drugi lublanski čefur je namreč petindvajsetega maja zapisal, da je prav, da je ubogi prededipalček, mamin sinček, katerega brezvezno in luftarsko življenje sicer odlično in kruto resnično opiše, spokal kufre in šel v svet. Jaz pa pravim: »Ku**c!«

Trideset let je tega luftarja živel ta narod in državljani te države. Dolžan je vsaj toliko, da »povrne« svojim sodržavljanom svojih petindvajset let šolanja, zdravstvenega zavarovanja in ostalih ugodnosti, ki jih je užival iz skupne blagajne. Vsaj toliko. Če že ni spodoben, da bi našel način, kako bi ustvaril nek presežek ali se vsaj boril za pogoje.

O tej temi bi lahko še ogromno na dolgo in široko pisal, vendar želim biti kratek. Zato: ne spodbujajte bega možganov, bega sposobnih, raje (so)ustvarjajte in zahtevajte spodbudno okolje za intelektualno-umetniško-tehnološki razvoj posameznikov in skupnosti.

To je vaša in naša dolžnost v solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti do tistih, ki ne morejo ali niso sposobni »pobegniti«. Nekoč so bili namreč oni tisti, na čigar plečih smo se »šlepali«.

In tu pridemo med drugim tudi to tistih, katerim žele sedaj oni jemati denar. Do upokojencev. Vaših in naših staršev ter starih staršev. Tudi njih z begom prepuščamo v pohlepne roke politikov, ki bodo vaš beg krpali z njihovim(!), ne vašim(!), denarjem! Ti politiki, ti prdci strahopetni smrdljivi, zoper katere ste nehali protestirati zato, ker jih ne vodi več vaš veliki nemesis JJ. Ti smrduhi s plačami daleč nad povprečjem potrebnim za zelo lagodno življenje, želijo namreč varčevati povsod drugje, kot pri sebi.

Kje ste sedaj veliki vstajniki? Razkrinkal sem vaše maske koncem jeseni in sedaj lahko skozi vaše maske vidijo vsi! Janez je šel in vaš metacilj je bil dosežen. Sistema niste resetirali. Zakaj? Zato, ker to niti ni bil vaš cilj niti interes.

Med tem je prvi lublanski čefur še vedno župan, plagiatorko krije isto zaledje, ki je krilo in podpihovalo vas in, ki krije celotno lopovsko kaviar komunistično garnituro. Težki kriminalci se še vedno prosto sprehajajo po Sloveniji, sodstvo je leglo korupcije in najbogatejši najmanj razumejo pomen solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti. Banke še vedno brez sramu kradejo vsem na očeh, vi pa ste se vrnili k vašim mamicam, v svoje tople domove, "surfat" na vrata vaših nabito polnih hladilnikov. 

Predvidevam, da vsi, ki ste se našli kje zgoraj, zagotovo že na ves glas kričite: »Obdavčimo torej tudi Cerkev!« Lepo prosim! Storite to! Storimo to in imeli bomo resničen socialen problem. Vaša ignorantska zožana zavest pač ne more doumeti, da je Cerkev, kot institucija, še vedno največja karitativna ustanova, kar je edino prav in Bogu všeč. Vendar je Cerkev tudi veliko več. Cerkev, kot občestvo katolikov in vseh, ki vede ali nevede sledijo Kristusovemu nauku, je edina skupnost, ki goreče in neomajno stoji za vesoljnim naukom solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti in ta nauk širi ter oznanja vsem(!) ne glede na osebna prepričanja.

Dokler pa nam bo bolj pomembno udobje našega mikrokozmosa kot človekovega dostojanstva vredno življenje vseh naših bratov in sester, najprej seveda tistih najbližjih, do takrat bo kriza trajala in ne le to, še poglabljala se bo. Dokler ne bo nekega dne, zaradi preproste sistemske teorije, potrkala na naša vrata in takrat se bomo še kako spominjali solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti.

Zato le pojdi s trebuhom za kruhom. Nihče ti tega ne sme in ne more braniti. Vendar vedi v katere roke zapuščaš svoje sodržavljane in si ne trgaj srajce, ko bodo ta manko sposobnih izkoristili najbolj podli in pokvarjeni ter do konca uničili tvoj dom, tvojo zemljo in tvojo domovino.