Klic zvonov

Resničnemu verniku predstavlja največjo nevarnost samoumevnost Nauka, tradicije in obredov, kar lahko vodi v dve skrajnosti: togost in okostenelost ali brezbrižnost v vernikih »iz navade« in v nekritičen liberalizem.

Vsak neuk (kvazi) poznavalec krščanstva (predvsem Katoliške Cerkve), bo ob naslednjih povedih zmajeval z glavo, krilil z rokami, glasno oporekal in se zgražal nad njimi, vendar ravno zato, si jemljem pravico, da takšne označim za kvazi poznavalce. In, da ne bo pomote, med njimi so tudi (kvazi) verniki!

Dejstvo je pač takšno – in tega dejstva ni mogoče zanikati, razen z lažnivo demagogijo, zasmehovanjem in zaničevanjem –, da je (pristno) krščanstvo religija, ki zahteva najprej seveda vero in takoj za tem nujno tudi razum. Kristjan, ki opusti eno od teh dveh komponent, postane bodisi pragmatičen, racionalističen protestant ali pa odpade od vere in se »utopi« v grehih posvetnega, bodisi podleže mistiki, vraževerju, magiji in ostalim poganskim verskim praksam, ki nimajo prav nikakršne veze z vero v Ljubezen Boga Očeta, Jezusa Kristusa in Svetega Duha.

Kristjan je v duhu vere, po želji Troedinega Boga najprej poklican k temu, da resnično veruje, nato pa je dolžen svojo vero nenehno utrjevati in graditi z željo po razumevanju Nauka in tradicije, kar pa dodatno utrjuje še s kontemplacijo v molitvi – bodisi v samoti, bodisi v občestvu.

Za kristjana ni dovolj, da verjame v Kristusovo odrešenjsko smrt na križu in – še pomembneje – v vstajenje. Kristjan mora – vsaj želeti si in poskusiti – razumeti pomen Kristusove prostovoljne(!) žrtve in vesoljno sporočilo vstajenja.

V tem duhu je vsak vernik sleherne svetovne religije dolžen svojo vero tudi racionalno poglabljati. Tako želi tudi Bog in nas s tem premišljevanjem vodi v eno – svojo, resnično sveto – Cerkev, kajti druge religije – roko na srce – ne zadržijo teže (tudi) razumskega ali pa jim odsotnost verske komponente jemlje dimenzijo duhovnosti.

In kaj ima to opraviti z zvonjenjem? Vse. Verniki iz navade bi zvonjenje zagovarjali kot lepo glasbilo in del kulture, ki mora ostati. Liberalni verniki, ki praktično niso več del katoliškega občestva, pa bodo prikimavali nasprotnikom in se strinjali, da so zvonovi resnično moteči, (pre)glasni in nekaj zastarelega, kot so to naredili z zborovskim petjem, reformacijo le-tega in uporabo orgel med obredi.

Verjetno bo imel na nek način vsak od njih prav, vendar bistvo zvonjenja je presežno od teh pojmovanj. Morda je tehnologija res toliko napredovala, da ne potrebujemo zvonjenja vsakih petnajst minut, da bi vedeli koliko je ura. Morda ja pritrkovanje res krasna glasba in zagotovo so zvoniki, zvonovi in zvonjenje lepa kulturna dediščina evropske in krščanske civilizacije. Vendar je veliko več…

Pred časom sem  z znancem, velikim in razgledanim vernikom, s katerim se v nekaterih vprašanjih sicer razhajava, debatiral o zunanjih izrazih vere – o liturgični drži, molitvi v javnosti in tako dalje. Govor je nanesel tudi na zvonjenje in tovariš je izrekel modre besede, ki so mi dale misliti:

»Najpomembnejše pri zvonjenju je to, da zvoni vsem.«

Še kako res je to, da se katolištvo – vesoljnost – Cerkve v javnosti vsem najprej kaže v tem na videz ekskluzivnem vabilu, ki pa je vse prej kot to. Zvonjenje vse(!) vabi, da se pridružijo katoliškemu občestvu, tej vesoljni skupnosti verujočih, najprej pri obredu spomina Kristusove smrti in vstajenja, pri katerem je Bog stvarno prisoten pod dvema podobama.

Seveda je vrh obreda, največja skrivnost in največja milost pridržana zgolj za tiste, ki so tega vredni, a nikakor ne smemo pozabiti, da smo popolnoma vsi povabljeni na pot svetosti. Tako, kot Bog kliče vse in vsakogar posebej – in odgovor na njegov klic imenujemo vera – tako tudi zvonovi javno in glasno, da jih sliši vsak, vabijo vsakega posameznika in skupnosti, da podajo Bogu roko in mu stopijo nasproti skupaj z vesoljno skupnostjo v Veri, Upanju in Ljubezni.

In Bog varuj človeštvo, ko bo ta vesoljni klic povezanosti utihnil… takrat molimo, da goreča srca in jeziki pričevalcev in – po Božji volji – mučencev nikdar ne utihnejo.