Groundhog day

Ta večer sem bil buden do dveh in sem že tretji dan zapored poskušal gledati Luhrmanovo uspešnico »Romeo + Juliet«. Bemumast, da mi spet ni uspelo. Budilka je začela svoj »Še enkrat« od Slaka točno 7:51. Zanimivo, kako so te budilke na telefonih do minutke natančne...

Moj bioritem je itak totalno v ku**u in zame je bilo to praktično sredi noči. Težke veke sem komaj odprl, ampak dejstvo, da moram skočiti še pod tuš in biti v roku pol ure na dogovorjenem mestu, me je katapultiralo iz postelje. Knajpanje pod tušem me je zbistrilo. Nekak.

Oblekel sem hribovsko uniformo in v nahrbtnik zmetal kopalke, brisačo, rezervna oblačila, plezalni pas, tri piksne piva, oreščke in zvežček. Za eno naramnico sem na vponko pripel plezalne čevlje in vrečko z magnezijem, na drugo naramnico pa čelado.

Obvezna oprema pa je itak pinč, ki ga na takšne izlete nikoli ne pozabim vzeti. Poveznil sem si ga na glavo, prijel čevlje v roke, ker sem jih vzel s seboj samo za rezervo, saj sem vedel, da bova s kolegom itak bosa cel dan, in zapustil stanovanje.

Sovražim zamujanje, ampak tokrat sem zamudil precej, ker sem šel še na črpalko po zajtrk – jogurt, Snickers in Burn. Ko pa sem prišel na dogovorjeno mesto, pa itak še niso bili vsi napravljeni za odhod. Vsaj "pozajtrkoval" sem v miru.

Cerkev sv. Martina, Srednja vas; foto: Mitja Sodja

Končno smo se spokali in štartali via Bohinj. Prvi postanek je bilo obhajanje svete maše v župnijski cerkev svetega Martina v Srednji vasi. Krasen začetek dneva. Po maši smo stopili na zrak in skozi razpršene oblake je že sililo tolpo sonce. 

Odpravili smo se do plezališča Belvi in priprave na – zame – najboljšo rekreacijo za telo in duha so se začele. Dolge hlače so zamenjale kratke, oblekel sem pas, zapel par kompletov nase in odprl Burn.

Za prvo smer sva zbrala Kremenčkove. 4+/4b. Nič posebnega. Za ogrevanje. Plezala sva za rekreacijo in za umiritev duha. In zakaj to omenjam? Zato, ker bi želel opisati, kako malo je potrebno, da za trenutek, mogoče celo za več ur, za pol dneva, človek pozabi na vse piz****je in težave, ki ga težijo v življenju, in se osredotoči le na tisto gmoto pred sabo.

Strmel sem v svedrovce in za hrbtom namakal roko v vrečki z magnezijem. Nepotrebna navada. Ker nisem profič in smeri, ki jih lezem, niso tako zahtevne, da bi ga potreboval.

Malce čutim, kako me tiščijo premajhni plezalni čevlji, vendar vem, da bo po prvih korakih v steni vse minilo.

Preverim komplete, slečem majico, odložim klobuk in rečem:

»Grem.«

»Varujem,« dobim v odgovor.

Vsaka smer je drugačna. Ena ni enaka drugi. Niti podobne si niso. Neštete šalčke, žlebovi, poči in drugi naravni oprimki ustvarjajo neštete možne smeri.

Štartam.

Stena se ne da zlahka in do druzga svedrovca me konkretno navije. Neogret. Neraztegnjen. Z neštetimi bremeni na srcu in duši sem se pač zagnal v steno, vendar vedoč, da jo bom preplezal za vsako ceno.

Vseh petnajst metrov je pras**a zahtevala, da grem na trenje. Noge sem upiral levo in desno in iskal najmanjše možne oprimke, katerih sem se oklepal z vso silo, da me ne bi odneslo iz stene.

Plezal sem »naprej«. Na »top« ne plezam več. Iz principa in pa zaradi želje po napredku. Vsak vpet komplet mi je izziv, vsako vpenjanje štrika v komplet še večji. Roke se tresejo in noge me še komaj držijo. Dol niti nimam časa gledati, da bi videl, koliko sem že preplezal, koliko poti je za mano. Tisti trenutek je pomembno le tisto, kar je pred mano. Svedrovci, kjer se zavarujem in sidrišče, ki na koncu postane moj cilj. Moj varen pristan na vrhu preplezane smeri.

Vso pot do vrha ne pozabim na varovalca. Vso vpenjanje in kvaliteta kompletov in vrvi mi ne koristi nič, če tisti spodaj pozabi name. Čudovita prispodoba.

Na vrhu vpnem v sidrišče in za trenutek postanem. Stresem roke in se nadiham. V glavi je popolna bistrina. Vse tegobe sveta postanejo nepomembne. Ozreš se na pokrajino in se zaveš, kaj je svoboda in kakšna je cena svobode. Vdihneš svež zrak in se prepustiš razvajanju sončnih žarkov tam gor, slabih dvajset metrov nad tlemi. Nikamor se ne mudi. Zaveš se, kaj je življenje. Nepoznana smer z vsemi detajli, oprimki, svedrovci in na koncu s trdnim sidriščem zgoraj. In zaveš se tudi, da nujno potrebuješ nekoga, ki te varuje z iste točke od koder si začel.

Končali smo ob jezeru. Natančneje v Ukancu. U konc. Odvrgl smo hlače, oblekli kopalke in na »Tist, k je zadn, je pič*a!« stekl v ledeno jezero.

Pozno popoldne je močno posijalo sonce. Ulegel sem se v travo in zrl v nebo. Jezero je negibno tiho stalo. Veter je nežno pihal in iz vseh smeri so prihajali tisočeri zvoki narave. To je ta svoboda. Tu se najdem in tu pozabim na vse. Vendar, to ni moj cilj. Je le del poti.