O dekletih, duhu časa in tuljenju v luno

Hvaljena bodi moč apologij, ki mi daješ možnost, da ubesedim in javno oznanim, da kaj ni resnica ali pa je mogoče narobe razumljeno. Opazil sem namreč, da okoli kroži neka fantazma o meni in mojih stališčih do deklet ali bolje rečeno, do ženskega spola. Niti ni to toliko med mano in dekleti, kot je med dekleti in mano.

Opažam namreč, da velja neko splošno prepričanje, da je moj odnos do deklet zaničevalen, šovinističen, mačističen in vzvišen, ki pa je ustvarjeno na podlagi – kot mnoge druge fantazme o meni in mojih pogledih na svet – popolnoma iz konteksta vzetih stavkov, katerih pogosto niti nimam možnost razlagati in postaviti na pravilno mesto.

Je že pač duh časa tak, da človek kaj hitro pograbi trač, poleno in laž, da le zmore nekoga prikazati v najslabši možni luči. Če ga uspe pri tem še očrniti in stigmatizirati, pa je toliko bolj srečen. Tako ni težko neko misel vzeti iz konteksta mojega razmišljanja in jo predstaviti kot napad zoper nasprotni spol, zoper dostojanstvo žensk, zoper svetništvo, ki se mi ironično pripisuje in za katerega vem(!), da ga nisem vreden.

Vedno pač nastane težava in človeka vznejevolji videnje lastne podobe, ko mu je nastavljeno ogledalo. Kar velja tudi zame. Vendar dialog med mojimi zapisi in občinstvom poteka na ravni posploševanja, kadar se teme tičejo družbenih opažanj, v nasprotni smeri, pa vedno nastopi moje občinstvo, moji bralci, zoper mene na osebni ravni. Kritiki mojih misli ne razumejo, pa jim bom sedaj pojasnil, da jaz smem in zmorem postavljati ogledala družbi in družbenim plastem, ker sem del te družbe, kateri postavljam ogledalo. Jaz sem sočasno tisti, ki drži ogledalo in tisti, ki se gleda vanj, kot del družbe. Moje bivanje znotraj družbenega sistema mi dovoljuje, moj kritičen um pa zapoveduje, da tvorim misli in jih manifestiram v obliki družbeno kritičnih spisov posplošenih na raven povprečnega vzorca populacije.

Nasprotno pa družba nima nobene osnove, kot sistem v katerem bivamo, da obratno postavlja ogledalo meni in tvori kritiki na osebni ravni, kajti ona ne biva v meni. V meni biva transcendentno/iracionalno in izkustveno/racionalno, ki pa je del navpičnega in vodoravnega osebnega dojemanja sveta zunaj mene, katerega del sicer je družba, vendar v meni ona ne biva.

Od tod tudi moja nenehna tendenca k temu, da, v kolikor je le mogoče, vstopam v dialog. V dialog z družbo, ki mi preko povratnih informacij, večsmerne komunikacije in refleksij omogoča tvorjenje mišljenja in kritik o tem kar me obkroža, še bolj pa želim ves čas vstopati v dialog s tabo(!), na ravno osebnega spoznavanja tvojega mišljenja, ker mi ni vseeno, kdo si in kaj misliš.

Ta relacija, ki je danes še kako zanemarjena in pozabljena, ima pri meni izredno veliko težo. Te relacije danes praktično ni več in je ne smemo(!) zamenjati s klepetom, kjer dialog ni v izražanju mnenj in spoznavanju drugega, ampak v podajanju tračev, podatkov, mogoče celo informacij, navajanju dejstev in pogovoru o končnih dognanjih, ki nas puščajo prazne.

Ne bom izdal vseh svojih skrivnosti in povedal, zakaj včasih občujem in vstopam dialog na načine, ki mejé na antisocialno vedenje, vendar želim poudariti, da je vsaka moja misel usmerjena k temu, da producira dialog, odgovor, tvoj odgovor, da v tebi prebudi neko drugo misel, ki jo nato deliš z mano, brez redukcije na osebno raven. Ker me ne poznaš. in tu se skriva srž tega zapisa.

Trenutno namreč obstaja stanje, ko ljudje, ki berejo moje zapise, ne zdi pa se jim vredno stopiti v dialog z mano, sodijo o meni na ravni osebnosti. Zato se moj jezik včasih zdi oster in moja misel pretirano kritična, vendar kolikokrat si šel z mano na izlet? Na odbojko na morje? Plezat v steno? Namakat golo rit v ledene potoke martuljškega gozda? Kolikokrat smo spili več kot tri pire?

Predvsem pa, dekleta, kolikokrat ste dovolile, da vam prinesem šopek rož? Da vas peljem na sprehod na Rožnik? Na potep po jasah Polhograjskih dolomitov? Na ogled kakšne predstave ali na klepet ob Ljubljanico? Kolikokrat ste si drznile dovoliti, da me spoznate na štiri oči, ob kozarcu dobrega vina in debati o kakšni krasni knjigi?

V kolikor se znajdete v moji kritiki družbe, nikakor ne mislite, da je ta kritika namenjena vam osebno. Kdor me resnično pozna, ve, da dekleta v mojem življenju sodijo na najvišji piedestal, kjer jih cenim, razvajam in obravnavam prav fanatično spoštljivo. Zakaj božje stvarstvo se zame osebno razodeva v vaših blagi čutnosti in čustvenosti, ki pa se skriva za vašo – pogosto – umetno zunanjostjo, ki jo ustvarjate zaradi popuščanja pred vsiljivimi zahtevami družbenih tokov.

Lady With A Parasol - Robert Lewis Reid

Moja kritika na račun vas, gre najpogosteje z roko v roki s kritiko na račun celotne družbe in duha časa, ki vam je vzel tisto krasno ženstvenost, ki jo premorete in zaradi katere smo moški tisočletja brusili meče in šilili peresa. Danes pa med nami zeva gromozanski prepad, ker je težko biti ženska v svetu, kjer fantki iščejo zgolj zrcalno podobo sebe. Moški pa med tem ostajamo napak razumljeni.

Uprite se temu in si dovolite biti ženske in ženstvene v najbolj osvobajajočem smislu vaše biti, kakor si je zamislil Bog, ko vam je vdihnil vaš blag in krotek, sočasno pa paradoksalno izredno trden in voljan značaj. Naj ne bodo moji zapisi zgolj tuljenje v luno in naj ne bo vaša reakcija osebna zamera, ampak priložnost, da se bolje spoznamo in gradimo prihodnost v dialogu preko katerega se spoznavamo na ravni osebe. Jaz tebe in ti mene.