Vročina

Evo, idiot, uspelo mi je. Čez pol ekrana sem razmazal mušico. In kdor misli, da se mi da ob tej uri ubadat še s tem flekom, se pošteno moti! Tam naj ostane. V spomin in opomin. Poletje res ni čas za literate. Popravek: revne in neuveljavljene literate.

V sobi imam verjetno okoli 28 stopinj. V spodnjicah sedim za pisalno mizo in razmišljam. A bi imel sploh kaj učinka, če dam še te dol in nadaljujem s pisanjem gol, al jih pustim rajš gor, ker je itak vseeno?

Gate ostanejo gor. Lučka na pisalni mizi mora biti prižgana, ker drugače ne vidim, kaj sem napisal v zvezek. Imam kopico nepovabljenih gostov, ki mi serjejo po tipkovnici in se mi lepijo na ekran. Stopala imam polna komarjih pikov. Počasi se mi meša.

Edina hladna pijača, ki jo imam v hladilniku je skisano mleko. Edini prigrizek: dva tedna stari oreščki. Lažem! V hladilniku imam še štiri pire, ampak imam še vedno solo abstinenco, kar pomeni, da ne pijem alkohola - sam. Zato bo tisti pir kar lepo ostal tam v hladilniku. Ko boš prišla naslednjič na obisk in s seboj pripeljala kakšno kolegico, bomo pa spili. Obljubim.

Z vratu mi prileze kapljica potu in se ustavi v popku. Zazrem se v svoj zanemarjen bauh. Veličastvo dveh šlaufov mi zamori večer. V kombinaciji z zmazkom na ekranu bi rekel, da je popoln.

Poletje res ni čas za revne in neuveljavljene literate. Čakaš na tisto senco nekje za Savo ali za Lublanico, na sapo vetrčka, na hladen pir, ki ti ga časti znanec iz otroštva. Budala sploh nisem pomislu, da bi lahko šel pisat v kak klimatiziran lokal. A mamo kak klimatiziran lokal? Sam pol moram naročit pijačo. Nimam za pijačo.

Naslonim se nazaj in zrem v zapisano:

"Od rime me je bolela glava,

od prostega sloga me je bolelo srce.

Lublana ponoč.

Grem mimo policijskega avta

in notri ni nikogar.

Avto je prižgan in ključi v njem.

Vse žive meje od Kongresca do Viča

kažejo sled pijanih spotik.

Na dva metra je nekje obležal

zapit bodoči politolog.

Dekleta imajo prekratka krila

in kolesa prehrupno bremzajo.

Oči me pečejo od dima

in od srca me boli rima.

Rima, rima, rima, rima, rima,

rima, rima, nima."

Zadovoljen sem. Pritisnem enter in čakam na Adrijano, da mi da lajk. Al pa na Karla. Mogoče ga danes dobim celo od Moire. Čeprav veš, da ga v resnici čakam samo od tebe. Pa ne si zdej mislt, da si posebna... tvoje oči so posebne. In tvoji lasje. Kotički tvojih ustnic in krasen vrat. In verjetno še marsikaj.

Odtavam in gledam v ekran. Lajka od nikjer. Spet ne bom nič zajtrkoval. Kdaj bomo lahko "umetniki" - al karkoli že sem - razkrili širši Facebook skupnosti, da v resnici LAHKO zamenjamo lajke v Lidlu za bone, kot je rekel znanec, ki ima božji kompleks in noče, da se njegovo ime preveč omenja? Za tri lajke dobim škatlo koruznih kosmičev. Za deset dobim sikspek mleka. Za en lajk dobim pol žemlje. Nahranite me. Lačen pišem bedarije.