Všeč mi je, kako se vsake toliko
časa zavem svoje majhnosti in ničevnosti. Tisti trenutki, eni krajši, drugi
daljši, eni bolj, drug manj intenzivni, me vedno znova trdno postavijo na
realna tla. Nobene tolažbe ni in je niti ne želim. Nobenih spodbudnih besed,
nobenih mašil, nobene zlagane scenografije, nobenih nepotrebnih besedičenj, ki
bi mi dajala občutek, da le nisem tako zelo na dnu, kot zgleda.
Mah, kaj na dnu, na dnu je lepo.
Biti na dnu, pomeni, da ti je dana priložnost, da se uzreš navzgor, strmiš v
nekaj, kar te presega. Zreš v to transcendenčno neznanko in si jo želiš
spoznati. Zavihaš rokave, pljuneš v dlani in se začneš vzpenjati.
Jaz se znajdem v kotu. V temnem
kotu, čepeč zrem v velikane, ki si upravičeno lastijo prostor in mesta v
prostoru, ki si jih jaz nikdar ne bom. Naj bo to omejenost jezika, skopost
besednega zaklada, ozkost uma ali preprosto za nenadarjenost za (literarno)
kulturno-umetniško ustvarjanje.
V rokah sem držal Rožančevo
zbirko esejev O svobodi in Bogu. Podaljšan vikend sem preživel v zalivu med
Porečom in Vrsarjem. Morski zrak mi je očistil dihalne poti in nenaden višek
kisika v krvi mi je pomagal brati hitreje in bolj zbrano. Vseh 250 strani sem
prebral v treh dneh in bila je grozno boleča izkušnja. Vsaj za ego, kakršen je
moj.
Že prve besede so mi dale vedeti,
da držim v rokah delo velikega literata in pisca široke razgledanosti. Požiral
sem stran za stranjo in z vsako stranjo je Rožanc požrl del mene. Vsak stavek
je bil udarec na žebelj v krsti mojega literarnega udejstvovanja. Pisateljsko
prijateljevanje Rožanca s Kocbekom me je dokončno prežrlo in zabilo zadnji žebelj
v krsto. Bil sem sesut, uničen, užaljen. Počutil sem se, kot bi me nekdo izdal.
Prizadet zaradi neznanega
izdajstva sem do konca knjige tehtal sebe in tega velikega pisca. Z zadnjim
ločilom je tehtnico tako močno zabilo v prid Rožanca, da me je odneslo s sveta
literature in ne vem, če še kdaj najdem pot nazaj na ta parket, ki je očitno
svetlobna leta oddaljen od mojih zmogljivosti.
Več del kot prebiram, bolj se mi
zdi, da je tako ali tako že vse napisano, kar bi želel literat smotrnega
sporočiti svetu. Zakaj potem vztrajati in na silo pisati nekaj, kar je že nekje
napisano? Rajši sestavim seznam vseh meni ljubih zapisanih idej in samo navajam
literaturo. Svojo literarno pot bi enostavno lahko začel in končal na zelo
preprost način:
»Dokler je namreč Bog še Bog, ki
vse vidi in vse ve, niso potrebni nikakršni dokumenti o našem bivanju;
najboljši dokaz je naše življenje samo.« (Rožanc,1995, O svobodi in Bogu, stran 60)
To bi zapisal na list papirja in
objavil, kot svoj prvi in poslednji manifest literarnega ustvarjanja. Moje
literarno ustvarjanje bo moje življenje samo. Živel bom to, kar bi želel
pisati. Nato se bom zgrudil pod težko misli, vprašanj, odgovorov, kritik in
polemik, ki bodo z vsakim sprejetim podatkom igrivo skakale v mojo zavest
in po nevronih brzele na vse strani
mojega biti in iskale pot in način, da se manifestirajo v materialni obliki.
Jaz pa jih bom brzdal, tlačil v
nezavedno in živel svoje literarno življenje v eni sami večstavčni povedi, ki
jo zapisal pisatelj, kateri mi je jasno, strašljivo neposredno in boleče iz
Onstranstva pokazal, kje je moje mesto, ko so mi vsi drugi hinavsko prikimavali
in želeli več od mojega literarnega ustvarjanja. Vendar bi bedak lahko uvidel,
da nima smisla nadaljevati. Kajti laž je, da pisateljev nihče ne ceni, ko so
živi. Dobre pisatelje cenijo predvsem in tudi žive. Na moje zapise pa se vsi le
požvižgajo. Še dobro, da nimam nič tiskanega, da bi si s tistim brisali riti.
Moje besedotvorje, moje besedišče, moje povezovanje misli, moja fikcija, moja dikcija in moja naracija ne bodo nikdar tako dobre, da bi imelo moje pisanje kakšno veljavo. Vedno se bom zaslepljeno vrtel v krogu perverznosti in lažnive fikcije, ki bo zgolj karikirana podoba mojega resničnega bednega življenja. Rajši odneham, dokler sam vidim dejansko podobo v ogledalu, kot da bi me nekega dne šokiralo, ko bi mi nekdo nastavil ogledalo in bi v njem uzrl popolnoma drugačno podobo, kot bi si jo sam ustvaril.
Ni komentarjev:
Objavite komentar