Blokada

To je to. Ne vem, a je krivo poletje, en kup obveznosti, stres, depresija… ampak evo, prišla je. Pravzaprav upam, da je res samo blokada. Bojda jo imajo vsi ustvarjalci. Če ni blokada, potem je lahko kvečjemu jasen signal, da sem gnil in naj neham. Vedel sem, da bo pršla, slej kot prej. Čeprav pri meni bolj prej kot slej. In res je totalno sranje!

Ni toliko problem v tem, da se ti ne da pisat ali, da ne veš o čem bi pisal; problem je v tem, da je vse za en drek! Povedi se z lahkoto primerjajo s tistimi v šolskih spisih osnovnošolcev. Ali pa še s tem ne. Najdeš lahko najbolj popolno mesto, si odpreš hladen redbull, imaš v glavi čudovito temo, odpreš zvezek in napišeš:

»Pogosto smo tja zahajali. Bilo nam je lepo. Pil sem kokakolo, ostali pa pivo.«

Berem ta drek od stavkov in zadržujem solze. Zbrišem in začnem znova. Tema je predobra, da bi pustil, da jo odpihne čas. Ampak zgodi se točno to. Puf! O čem sem že želel pisati? Zapišem par verzov in se mi zdi res lušten ritem:

»Z enim korakom stopim

iz strehe na streho slovesa,

s pogledom zajamem barve,

s črnilom popišem nebesa.«

KR NEKI! Prečrtam in zaprem zvezek. Iščem alternativo. Usedem se na kolo in se odpeljem v center. Parkiram na Kongresnem trgu in se sprehodim do Meka na kosilo. Eni gredo na dolge poti. V templje. Potujejo vse do Sai Babe. Se zakajajo do onemoglosti in iščejo tist pravi navdih. Jaz pač predpostavljam, da se mi bo zjasnilo, če počnem nekaj popolnoma banalnega.

Center je prazen. Lepo nedeljsko opoldne privabi samo turiste. Španci večinoma. Kongresni trg je poln klošarjev in postopačev, bemu mast, da mednje padem tudi sam. A veš tist, k se usedeš na klopco v upanju, da boš s kom klepetal, ko pač iščeš tist osnoven človeški stik, pa na koncu ostaneš sam na tisti posrani beli klopci in imaš ene in iste monologe, ki si jih opravil že tisočkrat?

Zamenjam lokacijo, ker se mi ne da več gledat te lublanske bede in se odpravim na klopco na Tromostovje. Pol kufr mam glasbe v slušalkah in jih dam ven. Lublanca šumi pod mano, cigani igrajo pod Prešernom, v moji glavi pa je največja možna praznina. In takrat mi kapne…

Praznina ni v moji glavi. Praznina je v mojem srcu. In prmejdun, da mi je jasno, od kje. Odločitev pade. Če sem do sedaj imel vrata stanovanja na široko odprta in sem vas, drage kolegice, kolegi, znanke, znanci, neznanke in neznanci odprtih rok in vrat vabil, da se oglasite pri meni, bom sedaj naredil nekaj popolnoma nasprotnega.

Pozabil sem namreč, da je zaradi odprtih vrat nastal res velik prepih. No, na prepihu pač ni možno živet. Zato bom tale vrata kar lepo zaprl. In, če še niste dojel, so odprta vrata prispodoba za moje srce. »No more mister nice guy.« Tole odprto srce se pač ni obneslo. Spet en kup razočaranj. Večino časa sem preživel sam v upanju, da bo kdo vstopil skozi odprta »vrata«.

Zaprem vrata, si natočim pivo, odjebem vse moteče elemente, se usedem za pisalno mizo in »Glej ga zlomka!« besede se kar usujejo. Ne bom rekel, da je konec blokade, ker je daleč od tega, kar bi želel sam brati, kaj šele, da bi tako sranje delil z drugimi, ampak ni več prisile. Očitno sem res kvantaški pisec na neki primitivno desetkrat nižji stopni litereranih zmogljivosti kot Bukowski. Sem pa tja mi uide, kakšna moralka, ampak tistega itak noben ne bere.

Vstop torej nezaželen. Prosim, ne trkajte. Niti ne hodite blizu. Pustite me čisto na miru, ker, vam bom kar priznal, vas imam poln kurac. Ne pošiljajte mi dregljajev, ne pišite mi smsov. Ne ustavljajte me na ulici in ne vabite me na razne prireditve, še najmanj pa na veselice. Ne klikajte na chatu in sprašujte: »Kako si?«, ker se mi bo snel. Niti vam ne bom odgovoril na tako butasto vprašanje. Vaša neiskrenost in vsa ta popačena zaigranost čustev mi gre na jetra.

Mogoče bom šel z vami celo na pijačo, ampak ne prčakujte od mene prav posebne prisotnosti. Niti nimam denarja za pijačo, tko da bom pil vodo. Pil vodo, zapiral oči pred soncem in poslušal vaše brezvezne debate o morju, o počitnicah, o politiki, o vaših nepomembnih in popolnoma minljivih svetovnih nazorih ali pa vaše navdušenje nad to in ono dogodivščino, ki se vam je zgodila z vašimi »pravimi!« prijatelji. Ali pa bom zapiral oči pred vašim sranjem in poslušal sonce…

Že, ko tole pišem, je občutek krasen! Mogoče je vse skup le posledica tega, da sem (spet) za par dni prekinil aktivno udeležbo na spletnih družbenih omrežjih. Ampak, počasi gre vse po začrtani poti. Facebook strani nimam za debate in razprave, ampak za publiciteto. Trenutno, se boste morali pač res potruditi, če boste želel od mene kej slišat... »Zoper blokado z blokado,« pa je moj novi moto.