Strani

nedelja, 16. junij 2013

Like a bos(s)

Kako krasno bi bilo, ko mogel vsako življenjsko dogodivščino tako alegorično preslikati, kot današnji sprehod na Rožnik. Vendar ravno redkost alegorično nabitih izkušenj jim daje tolikšno širino in globino nauka.

Ne potrebujem izkušnje fizičnega ali zoper koga agresivno uperjenega boja, da bi opisoval, kako pomembno je doživetje raznolikih izkušenj in preizkušenj za življenje. Dovolj je le pot z Viča, preko Tivolija, do Cankarjeve hiše na Rožniku. Obuvala pustiš doma.

Vem, da se mnogi sprašujete, zakaj ravno bos, saj se ti lahko tudi obutemu na sprehodu zgodijo mnoge življenjske izkušnje. Bo že držalo, vendar naš um in naše srce sta ustvarjena tako, da čutita z vsem bitjem, z vsemi čutili. In največje čutilo je koža. In kadar smo v svetu, se materije največ dotikajo ravno podplati. Lahko bi izgubil vid, sluh, voh, pa bi še vedno stal na tleh in s podplati in vso kožo čutil okolje v katerem sem.

Ali tudi tako, da dva, katerih srca v polnosti gorita v ljubezni in strasteh in se želita v polnosti predati drug drugemu in drug drugega čutiti z vsem životcem, odvržeta popolnoma vsa oblačila? Vključno z nogavicami. Tako lahko tudi naše telo v polnosti spoznava Stvarstvo in Stvarnika le v popolnem stiku in čutenju z vsem životcem.

Prvi koraki izven varnega zavetja stanovanja pokažejo dve stvari: koliko si (že) utrjen in koliko si in boš vztrajen. Žgoč mestni beton in drobni kamenčki lahko že v prvih korakih postavijo na preizkušnjo tvojo željo po alegoričnem izkustvu. Blizu doma, lahko se obrneš in vrneš v varno zavetje. Lahko si greš celo obut superge in se nato vrneš v svet. Vendar, za kaj vse boš prikrajšan, ko se boš vrnil po njih in z njimi hodil naokoli!

Pekoč asfalt počasi izgine z vsakim novim korakom in odločitvijo, da želim to pot prehoditi. Hladna tla podhodov, mehke trave ob poteh in šotaste steze ti potrdijo, da je žgoč asfalt ali pa ostro kamenje na poti zgolj del preizkušnje na poti, na kateri je tudi mnogo krasnih, pomirjujočih in nežnih podlag.

Zakaj, kateri cilj bolj ceniš in si ponosen, da si ga osvojil: tisti, ki ga osvojiš z lahkoto, brez težav, brez napora, brez vloženega truda, morda tudi tak, ki ti je preprosto podarjen? Ali tisti cilj, katerega pot zahteva trud, izzive, da kdaj in kdaj stisneš zobe, ki ima poleg nežnih peščenih plaž in blagih gozdnih jas tudi ostro kamenje vseh velikosti, spolzke skale in žgoča tla?

Ali mi ne bi veliko več pomenil klepet in osvajanje ter zmenek z deklico, ki bi tekla mimo in bi mi ob njej vztrepetalo srce ter bi jo moral bos loviti po Rožniku? Preklinjati vse tiste kamne in koreninice in jo končno ves uničen ujeti?

Do Tivolija je bila pot krasna. Ne hodim pogosto bos, a spet ne tako redko. Občasno vroč asfalt me ni motil. Stopala so uživala v hoji po peščeni poti ob Rožni dolini in misli so procesirale popoldansko učenje. Na pol poti vzpona na Rožnik pa je vse skupaj postalo malce bolj zahtevno, ker več kot očitno tako dolgih sprehodov bos nisem vajen in nisem dovolj utrjen. Bo potrebno več vaje!

Podplati so začeli peči in vedno bolj skrbno sem izbiral korak. Presenečen sem ugotovil, da moram tudi trebušne mišice precej bolj stiskati, ker sem jih pošteno čutil. Z roko sem preveril. Mater, res sem imel našponan sikspek!

Nisem se izogibal grobih podlag, a tudi nisem brezglavo silil na poti, ki bi me lahko uničile in kar vsepovprek stopal na tla, ne da bi pazil na črepinje ali ostale predmete, ki bi me lahko poškodovali. Bosa hoja me prisilila, da sem premišljeno izbiral svoje poti na podlagi tega, kar sem trenutno čutil pod nogami, na podlagi izkušenj prejšnjih občutenj tal in na podlagi moje vizije(!) – to je poti, katere sem videl pred seboj.

Pod vrhom sta se mi na obeh palcih naredila žulja, a bilo je vredno. Pot je bila resda počasnejša, včasih naporna, včasih pa veliko bolj prijetna in sproščujoča, kot bi bila v obutvi. Predvsem pa je bila izkušnja in krasna alegorija. Na vrhu sem se usedel v senčko, spisal ta zapis kot refleksijo misli na poti in še nekaj poglavij romana, ki bo zdaj zdaj končan.

Zaradi žuljev je šlo domov še počasneje, kot gor, vendar zagotovo to ni bil moj zadnji bosonogi sprehod (na Rožnik). Vem, da me bodo takšni sprehodi utrdili. In ko bom v polnosti utrjen in mi misli na bodo med hojo uhajale h grobim in težkim podlagam, bom z vsem telesom in v polnosti zmožen čutiti Stvarstvo v vsej veličini. In tako bom stopal tudi skozi življenje. Utrjen, previden in izkušen.

1 komentar:

  1. Včasih so bosonogi pastirji in kmetje že v mladih letih imeli tako utrjene podplate, da so se pod njihovimi nogami lomile bodice robide!

    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši