Prispodoba o kamenčkih

Oni dan sem spet brezglavo pohajkoval po centru. Pot se je začela na Bičevju. Blo je neko predavanje ob desetih, pa sem že ob devetih štartal iz stanovanja, ker se mi ni več dalo notr bit zaprt. Kavbojke, srajca s kratkimi, suknjič. Mi je sicer zadnjič kolegica povedala »pravilen« izraz, pa sem pozabil. Okej, če sem bil že oblečen kot drugorazredni prodajalec sesalcev, bom vsaj obul superge, ki bodo pridale k sofisticiranemu izgledu potrebnemu za obisk predavanja (op.p. o tem bom pisal enkrat drugič). 

Obujem najljubše Fred Perry superge in se nekaj časa gledam v ogledalo. Ko kmet! Tko je to, k pride kmet živet v Lublano in mu zmanjka mašnih oblačil, potem pa vse živo nameče nase. Ampak, pazi! Čevlji so bli pa top! Bele FP superge so se svetile kot nove. Udobne, preproste, pa še firma, da bo vsa lublanska jara gospoda videla, da nimajo samo oni okusa za firme.

Za »piko na i« si čez rame poveznem moj zelen lovski nahrbtnik in via urbem. Štartam na soncu, a jutro je bilo hladno in sveže, zato obdržim suknjič na sebi. Je*e se mi za skuštrane lase in redko oranžno kozjo bradico. Če me bo kdaj še kakšna sposobna prenašat, me bo takega kot sem. Ko se bo dokazala, se pa tudi pobrijem in uredim, če bo tako želela.

Grem do Jamove in potem naprej do »Rimca«. Pri drugem semaforju me nekaj začne v desnem čevlju žulit. Malo sem brcnil parkrat po zraku in se je uredilo. Kak kamenček pomoje... Nisem mu posvečal večje pozornosti. Stojim na semaforju, čakam zeleno, v ušesih se vrti Mark Lanegan – The beast in me. Zelena. Štartam.

Pičim mimo »Rimca« do FKKT-ja in dalje do Križank. Pač šetam. Dan je lep. Sonček sije. Jutranja Lublana še ni preveč polna. Glasba v ušesih se sklada z vsem, kar me obdaja. Lajf iz gud. Edino, je*o mast, zopet nekaj bode tam v supergi! Malo pobrcam, pa zgine. Pa naredim par korakov, pa se kar vrača in vrača. Bolj kot brcam, dlje kot hodim, več kamenčkov se začne nabirati. Očitno še tisti mali iz skritih kotičkov superge, ki te potem praskajo in zbadajo po celem podplatu in ne le točkovno.

Potrpim do NUK-a, skočim gor do klopce, se usedem, sezujem čevelj in stresem kamenčke ven. Ku**c! Z roko grem v čevelj in pobezam po vseh robovih, privzdignem vložek, ga vzamem ven, stresem, stresem še enkrat čevelj, vstavim vložek in obsedim. Kar tako. S čevljem v roki. Epifanija. Taka, majhna. Malo razodetje. Me je zadnjič en filozof spraševal, kako se Bog razodeva. Evo, stari, tako. Na klopci pred NUK-om v obliki kamenčkov v supergah!

Obsedim na klopci in vse mi je jasno. Verjetno zgledam kot največji debil, držeč supergo v roki in strmeč predse, ampak ne morem iz transa. Pred mano se izriše jasna prispodoba, ki jo bom podelil z vami. Gre pa o grehu.

Greh je po Cerkvenem nauku odmik od Boga. Sociološko je lahko greh vsakršno dejanje, ki kratko ali(!) dolgoročno škodi družbi. Psihološko je lahko greh dejanje, ki ima objektivno ali subjektivno negativno konotacijo in kratko ali dolgoročno vpliva na čustveno in osebnostno stabilnost. Skratka, greh je dejanje(!), ki mi tako ali drugače teži vest, notranji kompas za prav, lahko pa me in ljudi okoli mene uniči čisto fizično. Dobro, pa saj vsi vemo, kaj je greh, le da si mnogi pravičniki radi tolmačijo stvari po svoje, da pred sabo opravičijo slaba in zla dejanja.

Kakorkoli, tako sem prišel na prispodobo o tem, da so naši grehi, kot ti kamenčki, ki so skakali po mojem čevlju. Grešno dejanje pusti v tebi neko sled, ki ostane v tebi, kot kamenček v čevlju. Ko hodiš, ga enkrat čutiš, drugič ne. Lahko se za dalj časa skrije v kak kotiček, lahko dlje žuli na enem mestu, pa potem odide na drugo mesto. Lahko je to večji kamenček, tak očiten, ki ga z lahkoto odstraniš. Lahko je majhen kamenček, ki se ti zdi nepomemben, pa te bo ravno tako zbadal in praskal, ko bo skakal po čevlju med tem, ko boš ti brezskrbno postopal po svetu. Lahko je več manjših kamenčkov, ki jih sicer posamično ne bi čutil, a ko se jih nabere za manjše prgišče, bodo še kako nadležni v tvojem čevlju.

Enako je z grehi. Lahko so takšni - očitni, ne veliki v smislu definicije grehov, ampak veliki v smislu očitnosti. Na primer, ko užališ mamo in jasno veš, da si jo prizadel. To je en tak velik kamenček. Se ji opravičiš s krasnim šopkom nabranih rož, poljubom na lice in objemom, pa ti bo najsrečnejša odpustila. Ker je tvoja mami.

Lahko pa so taki manjši kamenčki grehi, ki jih nenehno ponavljaš in jih opravičuješ, da bi si očistil vest. Zate so to majhni grehi, majhni kamenčki, vendar se nabirajo in kopičijo. In kaj kmalu te začnejo težiti bolj kot tisti en večji kamenček. Pa še težje jih je spraviti iz čevlja, ker se skrijejo v vse reže in robove.

Ko sem tako sedel tam na klopci, sem dojel tudi, zakaj je potrebno kesanje in kaj kesanje je. Kesanje je to, da se usedem na klopco in sezujem čevelj. Vendar ni dovolj, da čevelj samo sezujem in obrnem na glavo. Moram iti v globino. S prsti zbezati najbolj drobne kamenčke, izvleči vložek, ga stresti, če hočem v polnosti očistiti supergo kamenčkov, pa celo pihniti. In ne šibko pihniti.

Vesel, da sem odkril tako čudovito prispodobo, sem hitro sezul še drugo supergo, opravil isti obred očiščenja in še nekaj časa posedel na klopci. Razmišljal sem, da bi lahko že od začetka vzel ven vložek in samo nekajkrat zelo zelo močno pihnil. Vendar ta sapa ne bi bil več jaz. Ta sapa je potem nekaj izven mene. Nekdo izven mene. Nekdo, ki mi pomaga, da se dejansko v polnosti znebim vseh kamenčkov v moji »supergi«, ki me motijo med hojo po ulicah življenja.

Upam, da sem vas vsaj malo nagovoril, da boste bolj pozorni na kamenčke v vaših supergah, kajti ni pomembno, kako lepo se svetijo od zunaj, če je notri polno kamenčkov, ki vas žulijo med hojo. Pa saj veste, da ne morem mimo moralke.