Že tisočkrat dan sklep, ki pa ni
nikoli trajal dlje kot kakšen mesec, dva, mogoče v najboljšem primeru tri.
Stvar je vedno v tem, da sem se slej kot prej začel spraševati, je takšen odnos
do življenja sploh smiseln?
Za kaj sploh gre pri
jebivetrovstvu? Stvar je nekako takšna: gre za preprosto življenjsko
filozofijo, kjer na vse (malenkostne, (na videz) nepomembne) tegobe, probleme, težave, skrbi in ostalo sranje, ki
moti tvojo splavarsko pot s tokom življenja proti smrti, zamahneš z roko in z
ležernim tonom – bodisi na glas, bodisi v mislih – odgovoriš z: »Jebeš to.«
Umetnost, tako imenovana »not-giving-a-fuck«
ali »art of not giving a fuck« je v zadnjem času precej pogosta življenjska
filozofija mladih inu starih, ki so se zagozdili na svojem splavu in bolj ali
manj mirno plujejo s tokom življenja. Sem in tja ob kakšni brzici dvignejo
glavo in si v brk zamrmrajo tisti znani moto: »Eh… jebeš to.«
Umetnost jebivetrovstva je
postala tudi sinonim za pogum in herojska dejanja, kjer se tovrstne junake
pozdravlja z vzklikom: »And not a single fuck was given,« ali pa »Zero fucks
were given,« in ostale oblike vključujoč zahtevo po izkazovanju skrbi,
zanimanja, strahu in podobnih čustev, kjer je potrebno vključiti empatijo ali
izkazati vsaj nek splošen socialni čut.
Na trenutke se res zdi, da takšni
ljudje furajo skozi življenje precej lažje. Njihove skrbi se zdijo nepomembne,
pogosto dobimo tudi občutek, da pravzaprav nimajo skrbi. Paziti moramo, da
tovrstnega vedenja ali te življenjske filozofije ne zamenjamo s flegmatičnim
vedenjem. Bolj vse skupaj meji na brezbrižnost, vendar v pomembnem deju. Ta dej
je brezbrižnost do stvari, na katere enostavno ne moremo, ali pa se vsaj tako
zdi, imeti vpliva. In skoraj se ne bi mogel bolj strinjati ali, kot sem pred
časom zapisal na Facebooku:
»Ne pritožuj se nad tistim, česar
ne moreš spremeniti. Če pa misliš, da lahko, pa se nehaj pritoževati in
spremeni.«
Dejansko so stvari v življenju
pogosto tako zelo trivialne, brezpredmetne, nepomembne, malenkostne, da bi bilo
bolje, ko bi znali reči: »Ma dej, boli me k,« in bi šli dalje. V tem oziru, evo
brate, svaka čast, če si sposoben tako pristopiti do problemov. Mogoče, pa konec koncev ne dajejo takšni ljudje zgolj vtisa, da jim gre bolje v življenju, ampak jim dejansko gre bolje! Zavidam. Meni ne uspeva. V polnosti.
Tam nekje od decembra do
februarja, marca, sem se trudil tako živeti. roko na srce, bilo je čudovito! Nobenih težav,
vse se je zdelo rešljivo, vse je dajalo vtis, da bo že nekako šlo, skrbi so
bile minimalne. V filozofskem spektru »nekaj vase, nase in podse«. Lajf je šel
dalje in vsak dan je bil krasen. Jebalo se mi je za vse. Knjige za faks so
počivale v kotu, bomo žeeee enkart! Deklice so bile nepomembne. Če bo kakšna kje, bo,
če ne pa, ko jih j**e. Zjutraj sem vstal, malo bluzil po kafičih, pisal, popoldne
odvandral v Kranj, odtreniral trenirance. Dol mi je viselo za njihovo pizdakanje
in njihove težave. Za tisto borno kar plačate, pač ne bom vaš psiholog.
Lublanske cene so vsaj 4x višje, pejte tja, pa naj bo tisti trener tudi vaš
psihoterapevt.
Verjetno je bilo za vse skupaj
krivo izrazito zimsko ozračje. Mrzel in tih zrak, temna jutra, kratka dnevna
svetloba. Vse to te odpelje v nek svet, v nek drug univerzum, kjer zmoraš
bivati popolnoma po svojih pravilih. Sam, sranje je, ko te kaj hitro val
življenja ponovno butne v resnični svet.
S pomladjo je pri meni odšlo tudi vse jebivetrovstvo. Ponovno so se začeli obiski faksa in kaj hitro sem ugotovil,
kako zelo sem zabluzil. Toliko o jebivetrovstvu. Število trenirancev s prvimi
sončnimi žarki upade in kar naenkrat je bilo komaj dovolj za čez mesec. Toliko o
jebivetrovstvu. Ptički, cvetenje dreves in ostalega zelenja, metuljčki, topli
dotiki sončnih žarkov so mi pognali kri v vse dele telesa. Zvečer hodiš
sam spat, zjutraj se sam zbujaš, čez dan lahko pokličeš »samo« najboljšega
kolega na pir, ampak veš, da bi rad nekaj več. Nekoga več. Toliko o jebivetrovstvu.
Če sem naštel tri težave, s
katerimi se soočam sam in so mi ovira pri moji filozofiji in umetnosti
jebivetrovstva, sem dal samo grob primer, kako ne obvladam te umetnosti ali pa,
da v večjih primerih ta filozofija enostavno ne more iti skozi »A-test« in potrebuješ kakšno drugo filozofijo? Mogoče filozofijo lajf je borba?
Skoraj zagotovo se ta filozofija skriva v manjših stvareh, kjer pa sem mojster. Ko grem na
primer v Tivoli, pa se usedem ob jezero, pogrnem deko podse, naslonim na lovski
nahrbtnik in prebiram cerkvene očete. Ali pa, ko se v nedeljo odpravim po mestu
v rjavi obleki, z rjavo čepico in pohodno palico. Zero fu**s given! Ali pa, ko
si pojem na kolesu, ker imam itak slušalke v ušesih in mi dol visi za ostale.
Hm… no, ko tako pomislim… niti nisem tako slab v jebivetrstvu. Čeravno bi svoje jebivetrstvo opredelil kot stoično. Pa ti? Znaš odmisliti
nepomembno, a vseeno videti pomembno? In obratno: videti pomembno, a ne nenehno misliti, da je čisto vsaka malenkost vredna tvojih skrbi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar