Umetnost jebivetrovstva

Že tisočkrat dan sklep, ki pa ni nikoli trajal dlje kot kakšen mesec, dva, mogoče v najboljšem primeru tri. Stvar je vedno v tem, da sem se slej kot prej začel spraševati, je takšen odnos do življenja sploh smiseln?

Za kaj sploh gre pri jebivetrovstvu? Stvar je nekako takšna: gre za preprosto življenjsko filozofijo, kjer na vse (malenkostne, (na videz) nepomembne) tegobe, probleme, težave, skrbi in ostalo sranje, ki moti tvojo splavarsko pot s tokom življenja proti smrti, zamahneš z roko in z ležernim tonom – bodisi na glas, bodisi v mislih – odgovoriš z: »Jebeš to.«

Umetnost, tako imenovana »not-giving-a-fuck« ali »art of not giving a fuck« je v zadnjem času precej pogosta življenjska filozofija mladih inu starih, ki so se zagozdili na svojem splavu in bolj ali manj mirno plujejo s tokom življenja. Sem in tja ob kakšni brzici dvignejo glavo in si v brk zamrmrajo tisti znani moto: »Eh… jebeš to.« 

Umetnost jebivetrovstva je postala tudi sinonim za pogum in herojska dejanja, kjer se tovrstne junake pozdravlja z vzklikom: »And not a single fuck was given,« ali pa »Zero fucks were given,« in ostale oblike vključujoč zahtevo po izkazovanju skrbi, zanimanja, strahu in podobnih čustev, kjer je potrebno vključiti empatijo ali izkazati vsaj nek splošen socialni čut.

Na trenutke se res zdi, da takšni ljudje furajo skozi življenje precej lažje. Njihove skrbi se zdijo nepomembne, pogosto dobimo tudi občutek, da pravzaprav nimajo skrbi. Paziti moramo, da tovrstnega vedenja ali te življenjske filozofije ne zamenjamo s flegmatičnim vedenjem. Bolj vse skupaj meji na brezbrižnost, vendar v pomembnem deju. Ta dej je brezbrižnost do stvari, na katere enostavno ne moremo, ali pa se vsaj tako zdi, imeti vpliva. In skoraj se ne bi mogel bolj strinjati ali, kot sem pred časom zapisal na Facebooku:

»Ne pritožuj se nad tistim, česar ne moreš spremeniti. Če pa misliš, da lahko, pa se nehaj pritoževati in spremeni.«

Dejansko so stvari v življenju pogosto tako zelo trivialne, brezpredmetne, nepomembne, malenkostne, da bi bilo bolje, ko bi znali reči: »Ma dej, boli me k,« in bi šli dalje. V tem oziru, evo brate, svaka čast, če si sposoben tako pristopiti do problemov. Mogoče, pa konec koncev ne dajejo takšni ljudje zgolj vtisa, da jim gre bolje v življenju, ampak jim dejansko gre bolje! Zavidam. Meni ne uspeva. V polnosti.

Tam nekje od decembra do februarja, marca, sem se trudil tako živeti. roko na srce, bilo je čudovito! Nobenih težav, vse se je zdelo rešljivo, vse je dajalo vtis, da bo že nekako šlo, skrbi so bile minimalne. V filozofskem spektru »nekaj vase, nase in podse«. Lajf je šel dalje in vsak dan je bil krasen. Jebalo se mi je za vse. Knjige za faks so počivale v kotu, bomo žeeee enkart! Deklice so bile nepomembne. Če bo kakšna kje, bo, če ne pa, ko jih j**e. Zjutraj sem vstal, malo bluzil po kafičih, pisal, popoldne odvandral v Kranj, odtreniral trenirance. Dol mi je viselo za njihovo pizdakanje in njihove težave. Za tisto borno kar plačate, pač ne bom vaš psiholog. Lublanske cene so vsaj 4x višje, pejte tja, pa naj bo tisti trener tudi vaš psihoterapevt.

Verjetno je bilo za vse skupaj krivo izrazito zimsko ozračje. Mrzel in tih zrak, temna jutra, kratka dnevna svetloba. Vse to te odpelje v nek svet, v nek drug univerzum, kjer zmoraš bivati popolnoma po svojih pravilih. Sam, sranje je, ko te kaj hitro val življenja ponovno butne v resnični svet.

S pomladjo je pri meni odšlo tudi vse jebivetrovstvo. Ponovno so se začeli obiski faksa in kaj hitro sem ugotovil, kako zelo sem zabluzil. Toliko o jebivetrovstvu. Število trenirancev s prvimi sončnimi žarki upade in kar naenkrat je bilo komaj dovolj za čez mesec. Toliko o jebivetrovstvu. Ptički, cvetenje dreves in ostalega zelenja, metuljčki, topli dotiki sončnih žarkov so mi pognali kri v vse dele telesa. Zvečer hodiš sam spat, zjutraj se sam zbujaš, čez dan lahko pokličeš »samo« najboljšega kolega na pir, ampak veš, da bi rad nekaj več. Nekoga več. Toliko o jebivetrovstvu.

Če sem naštel tri težave, s katerimi se soočam sam in so mi ovira pri moji filozofiji in umetnosti jebivetrovstva, sem dal samo grob primer, kako ne obvladam te umetnosti ali pa, da v večjih primerih ta filozofija enostavno ne more iti skozi »A-test« in potrebuješ kakšno drugo filozofijo? Mogoče filozofijo lajf je borba? 

Skoraj zagotovo se ta filozofija skriva v manjših stvareh, kjer pa sem mojster. Ko grem na primer v Tivoli, pa se usedem ob jezero, pogrnem deko podse, naslonim na lovski nahrbtnik in prebiram cerkvene očete. Ali pa, ko se v nedeljo odpravim po mestu v rjavi obleki, z rjavo čepico in pohodno palico. Zero fu**s given! Ali pa, ko si pojem na kolesu, ker imam itak slušalke v ušesih in mi dol visi za ostale.

Hm… no, ko tako pomislim… niti nisem tako slab v jebivetrstvu. Čeravno bi svoje jebivetrstvo opredelil kot stoično. Pa ti? Znaš odmisliti nepomembno, a vseeno videti pomembno? In obratno: videti pomembno, a ne nenehno misliti, da je čisto vsaka malenkost vredna tvojih skrbi?