Sem zadnjič eni kolegici na njeno
prošnjo poslal prvih par poglavij svojega kratkega romana, čigar pisanje se na
moje in vaše veselje bliža koncu. Bilo je tako, da smo sedeli ob pivu in so se
spet vsi k**ci pritoževal nad mojimi neštetimi statusi na Facebooku in se
zgražali, češ, kok imam preveč časa in bla bla bla.
Ker imam že pripravljeno svojo apologijo
za primer takšnih podje***anj, sem jim razložil takole: prvi razlog je ta, da
zelo rad pišem in hkrati tudi uživam v pisanju. To sem najprej izpostavil, ker
se navezuje na drugi razlog.
Ta pa je: v meni namreč še vedno
živi en tak majhen otrok, ki se nenehno čudi svetu okoli sebe, ki zre v
Stvarstvo s široko odprtimi očmi in želi o življenju zvedeti VSE. Ta entuziazem
v meni in ta notranja srčna težnja po pisanju me potem vodita do tega, da
pogosto svoje misli, opažanja, vprašanja in čudenja zapišem in delim v obliki
kratkih statusov na Facebooku.
No, pa, ker je kolegica ravno
slavistka, je – vsaj meni se je tako otroško naivno zdelo – z vzhičenim
navdušenjem vprašala:
»A reeees? A pišeeeeš? Kaj paaaa?«
Me ima, da bi vsakemu, ki me
kolikor toliko pozna ali spremlja na katerem od družbenih omrežjih in me to
vpraša, zabil eno konkretno šako na gobec. Budale se hkrati pi***jo nad oblico
mojih statusov in mi ponosno v obraz mečejo, kako so me blokirali, kot da naj
bi me to zabavalo, potem pa se čudijo in me sprašujejo kaj pišem in kje
objavljam in zakaj nič ne vejo. Ma pejte u ku**c!
Ampak sem se zadržal, zbral in
odgovoril:
»Mam blog, tko za daljše misli za
sprot zapisovat, pa poezijo (KLIK) pišem, k jo mam na enmu drugmu blogu, pa prozo.
Zdele končujem en kratki roman, pa vzporedno še eno štorijo pišem.«
»A bi mi poslal? A je vredno
brat?«
In ker je ravno zelo dober
kolega, ki je že prebral nekaj odlomkov in ki odkrito in brez zadržkov vedno
kritizira moje ustvarjanje, sedel zraven in rekel, da se splača brati, je potem
vztrajala, da ji pošljem.
»Okej,« sem si rekel. Izkušnje so
me sicer naučile drugače. 95% ljudem se gladko je*e za »nekaj več od lajfa«.
Koliko zanimivih knjig sem že posodil kolegom v upanju, da jih bodo dejansko
prebrali in bomo potem debatirali o zapisanem, o naših idejah, o naših
pogledih. Ma, ku**c. Tiste knjige so pri nekaterih že več let in na njih se
(verjetno) samo prah nabira. Ker se jim jih ne zdi vredno brati. »Kaj pa imam od tega?«
In o tem sem želel pisati.
Kolegici sem potem poslal prvih
sedem poglavij in še danes, skoraj teden po tem, si ni vzela časa, da bi
prebrala. Njen slavistični entuziazem je očitno splahnel še isto sekundo, ko je
prišla tisti večer domov. To je to veselje nad ustvarjalnostjo sočloveka in
izvirnimi idejami. Zato pa smo v tej ku***vi krizi.
Veselje do življenje in
entuziazem nista to, da se zapreš v svoj majhen kozmos. V svoj majhen svet
povprečnosti in skrbno paziš, da se tvoje življenje slučajno ne obregne ob
sistem koga drugega. Daleč od tega!
Veselje do življenja je
hrepenenje po več! Po zastavljanju tisočih vprašanj, po postavljanju neštetih
tez, po odkrivanju vseh skritih kotičkov, predvsem pa v tem, da gorečnost
svojega srca deliš z drugimi in svoja navdušenja apostolsko oznanjaš in si
želiš dialoga.
Mi pa imamo politike, ki pač so
politiki in ne politiki, ki bi želeli biti politiki. Takšni, ki bi jih
razganjalo od idej, kako naš narod prebuditi iz melanholije in nečimrnosti in
ljudem ponovno ponuditi nek smisel življenja!
Imamo tudi glasbenike, a to so
glasbeniki, ki gredo sem in tja malo nastopat na kak tretjerazredni talent šov
in tam se njihova kariera zaključi. Nimamo pa glasbenikov, ki bi si pulili lase
v iskanju veličastne simfonije ali stremeli k nastopu na nivoju na primer
velikih Queenov!
Imamo učitelje, ki so pač
učitelji in to je za njih to. Zjutraj v službo, popoldne domov. Iz dneva v dan
drdrajo eno in isto sranje in ni čudno, da jih mulci je**jo od spredaj in
zadaj. Takšne tudi sam zaničujem in je**m v mozak. Zakaj?
Zato, ker vse našteto ni nič
drugega kot nepotrebna in nezaželena mlačnost, ki si zasluži edino posmeh in
kritiko gorečnosti, ki jo bo odplaknila!
Potrebujemo ljubimce, ki bodo
prepevali podoknice, učitelje, ki bodo goreče predajali svoje znanje in
razgledanost učencem, starše, ki bodo jasno in odločno vzgajali svoje otroke v
ljubezni in omejitvah, potrebujemo podjetnike, ki bodo tako močno verjeli v
svoje zamisli, da bodo za to, da jih spravijo na trg, prodali tudi svoje zadnje
gate!
In, se vam ne(!) opravičujem, v
kolikor se ne strinjate z mano, potrebujemo tudi goreče moraliste, kristjane,
ki bodo goreče oznanjali pravi nauk vere, upanja in ljubezni. Brez ovinkarjenja
in konformizma z mlačnimi množicami!
Zakaj, tudi ljubezen ni nikoli
mlačna in polovičarska! Vedno zahteva VSE! Je goreča in se v polnosti kaže
in razdaja! Drugače pa je ni. Tudi tu lahko vidimo nek manko in potrebo po »reformi«…
ali pač?
Cecco del Caravaggio - Christ Expulses Money Changers Anagoria
Ni komentarjev:
Objavite komentar