Prvo pranje, prve gavge in prva »žetev«

En teden je minil in koš z umazanim perilom je že pošteno smrdel. Okej, roko na srce, doma nisem praktično nič prispeval k hišnim opravilom. Pisateljem, filozofom in gozdarjem bi to moralo biti prihranjeno. Moje mnenje. Zato sem se tega ogibal. V skrajni sili sem prijel kup cunj približno enakih barv, jih stlačil v pralni stroj, nalil v en predalček »prašek« v drugega mehčalec, zvrtel tri klike levo, nastavil na 30° in pritisnil »play that funky music!«.

Oprano je potem že kdo zložil v sušilca, četudi evo, jebomast, da sem tud kdaj pa kdaj jaz dal sušiti. In vlekel iz filtra tiste gromozanske kepe prahu in zlival nabrano vodo iz tanka v vece. In tudi ni bilo redko, da sem zložil potem cunje iz stroja v škaf in to prav lepo. Še nogavice sem vedno našel z ujemajočim parom. Ker ostalim recimo to z nogavicam ni šlo ravno od rok.

A največkrat se je samodejno čudežno prestavilo iz stroja v sušilec, iz sušilca v škaf, iz škafa pod likalnik in izpod likalnika na kup na sedežni, čakajoč, da sem ga odnesel v sobo. Moški in pol. Samostojen u tri pi*de! Sam glejte: pisateljem, filozofom in gozdarjem bi morala biti ta opravila prihranjena. Enostavno imamo druge stvari za početi. Na primer: sedeti za mizo z odprto knjigo pred sabo in tuhtati, kaj bi napisali o etiki Ambrozija in Bellocovem pogledu na malega človeka.

Stvar se je obrnila in me ful zajebala. Kar se opravil tiče. Šel sem na svoje. Ajde, "svoje", imam dva cimra. Faci. V redu deca. Za debate in oba resna študenta. Skratka, zdej sem na svojem. In s tem pridejo tudi čisto druge odgovornosti. Na primer: čiščenje stanovanja. V dveh tednih je vsak zadolžen počistiti en skupen prostor v stanovanju. Do tega še nismo prišli, ampak vam že zdej povem, da bo jeba.

Potem pa je tu še največje prekletstvo vsakega moškega. Pranje svojih oblačil. Okej, pranje oblačil na sploh. Svojih, njenih, kakšnih čisto desetih. To pač ni za nas. Lahko pomijemo posodo. Lahko tudi kakšno omaro prestavimo. Lahko zložimo kozarce za pivo na svoje mesto. Ampak ni šans, da se nam bo dalo prati cunje. Dobr, stvar je tako nanesla in zdej je treba tud to. 

Kot sem napisal že v uvodu, je minil en teden, kar imam svojo sobo v najemu in ob vselitvi sem s seboj prinesel tudi čisto nov koš za umazano perilo. No, po enem tednu je bil ta koš že skoraj do vrha poln. Prvi dan vselitve sem šel tudi v trgovino in mati so mi za popotnico na svoje kupili stvari za higieno in pralni prašek ter mehčalec. Za to je bilo poskrbljeno. Kljukca!

Napočil je čas, ko je bilo potrebno vse te smrdljive cunje, vse te prešvicane majice, smrdeče nogavice in posrane gate stlačit v stroj in nastaviti pravilen program! Nastaviti… pravilen… program! Zakaj pravilen program? Zato, ker smo takšni bogataši, da peremo samo ponoči, ko je tarifa za elektriko nižja in s tem prišparamo nekaj centov, ki jih potem porabimo za pivo, kruh ali kondome. Odvisno od mesečnih potreb. Največkrat za pivo. Za kondome nismo še nič dali. A pustimo to stat.

Torej, trije smo. En bolj pameten kot drug. Dva strojnika in filozof. Pisatelj. Teolog. Varstvoslovec. Luzer. Lufter. Karkol. Eden od kolegov je vpisal doktorat, drugi je pilot. Stojimo pred strojem, v njem moje smrdeče cunje, in nekaj časa v tišini strmimo v tistih pet gumbov, ki nas loči od čisti oblek ali pa od oblekic za hrčke.

»Okej, kadar dam jaz prat,« začne kolega K., »… najprej, ane, pritisneš ta gumb. Da zaženeš sploh mašino.«

»Okej,« probam sodelovat. Možgani pomnijo na polno, ker vem, da tega ne bomo ponavljali.

»Zdej, odpreš ta predalček.«

»In kam dam to zdej? Kam gre prašek, kam mehčalec?«

»A mehčalec se daje? A ni tko, da to uniči obleke?« se pridruži učni uri pranja L.

»Kje si to slišu?« Majkemi, kva on serje zdej? Jaz bom dal mehčalec not pa pika. Naj diši!

»Čakaj, pusti zdaj. Jaz dajem oboje.«

»Kam?« vprašam.                                                                     

»Ja… jaz dam v srednjega.«

»Oboje? Zmešaš?«

»Pa ja, saj na koncu se vse zmeša.«

»Kaj pa doziranje?«

»A grem jaz po navodila? Vem, da so tam v omari na hodniku navodila.« L. je faca, ampak piz*arija, da moški ne bere navodil za uporabo. Ever!

»Pa jebeš to! Sej bomo pogruntal.«

»Lej, daj notri… v srednjega daj,« K. vztraja pri svojem.

»Okej.« Zlijem v srednjega. Najprej malo Persila, nato Silan. Pa še malo Persila v prvi predalček. »Ziher je ziher.«

»Dobro, zdaj pa tako,« se spravi K. k razlaganju. »Vidiš ta gumb?«

»Ja.«

»No, tega pusti. Ne vem, kaj je. Je že takoj naštimano. Lahko daš tudi enega nižje, jaz dam enkrat tega in enkrat tega drugega. Ampak nisem še ugotovil razlike.«

»Okej,« ne vem, če sem še sledil. Pa sva bila šele pri prvem gumbu.

»A grem jaz rajši po navodila?«

»Ne, no. Pust, čaki.«

»Dobro, glej. Potem tu pritisneš za stopinje.«

»Okej, doma sem pral na 30.«

»A ni trideset malo premalo?« vpraša Luka, ki je stal med vrati, ker vsi trije pač ne gremo v kopalnico.

»Ne vem, jaz sem vedno na trideset pral.«

»Dobro, daj na trideset. Potem tu nastaviš centrifugo.«

»Na koliko pa dam?«

»Ne vem, jaz pustim na 700.« Pa kaj on sploh ve?!

»Okej.«

»In zdaj, pazi! Tu na koncu nastaviš čas. Kolko je ura?«

»Pol eno je. Naj da na 5 ur.«

»Ne, čakaj. A potem še pade v tarifo?«

Majkemi, meni je blo vedno manj jasno. Tarife, predalčki, gumbi, timer. Kaj, če bi vsakič rajš kupu nove cunje?

»Ja, ne. Daj potem…«

»Lej, sej če konča ob petih, pa naj tiste tri, štiri ure stojijo obleke v stroju.«

»Prav, kuk češ. Klikaj potem tolikokrat, da bo pisalo štiri h. Ja. Okej... in sedaj ta zeleni gumb.«

»Slišiš? Je zaklenlo vrata.«

»In to je to. Čez štiri ure, ob pol peto, bo začelo prat in potem zjutraj vzemi ven in je to to.«

»Ej hvala, zakon!«

Šel sem v kuhinjo večerjat, fanta pa dejansko v omaro po navodila. Stala sta na hodniku in listala po navodilih za uporabo je****ga pralnega stroja. Komedija.

Zjutraj je bilo vse oprano. Dišalo je točno tako, kot bi morali dišati. Nič ni bilo zabarvano, nič ni bilo strgano. Misija uspela. Stvari sem zložil v vrečko in jih nesel na balkon, kjer imamo gavge. Vse sem zložil gor in sonček je prijetno začel sušiti moj prvi stroj opranih cunj na svojem. Lahko bi dobil kakšno medaljo. Ali pa vsaj sikspek piva.

Bil je petek in dopoldne je bilo čudovito. Popoldne se odpravim na faks. Glavobol me je ubijal, ampak želel sem na dve odlični predavanji. Stopim iz bloka, pridem do Tržaške in začne scati, ko prasica. Mrš! Moj prvi stroj pa na gavgah na balkonu. Veselje!

Popoldne sem imel povabljene ljudi. Kao vselitvena žurka. Na koncu je šlo glede žurke vse v kurac. Sedeli smo okoli nočne omarice in vsak je spil dve pivi. Karkol. Okoli pol šeste je glavobol popustil. Šel sem še na drugo predavanje, v trgovino po kokice in čebulo. In tuno in paradižnik in mozzarello. Spet se je začelo nekaj oblačit. Pičil sem domov. Pospravil sobo, posodo v kuhinji in se lotil zlaganja cunj.

Vse sem lepo zložil glede na vrsto oblačila in kuhinjska miza je bila kmalu polna mojih oblek. Nogavice skupaj. Majice na enem kupu. Gate na drugem. Hlače na tretjem in tako dalje. Vzamem mobitel in obeležim mojo prvo letino. *škljoc* Ponosen. Pa ne zato, ker mi je uspelo oprati en koš smrdečih gat in ostalega, ampak zato, ker mi ni bilo težko. Zajebi, celo užival sem! Bil sem samostojen!

Od mene je bilo odvisno ali bodo cunje oprane ali ne. Ali se bodo skrčile ali bodo strgane ali ne. Ali jih bom pustil predolgo notri in bodo zmečkane ali jih bom vzel pravočasno ven in zložil na gavge. Ali bodo na gavgah še tri dni ali ravno toliko, da se bodo posušile. Ali jih bom potem pustil nekje na kupu v kotu sobe ali jih lepo zložil in pospravil v omare. Uspelo mi je. Vse je bilo točno tam, kjer mora biti. Vsaj, kar se tiče mojih oblačil. Moje srce pa še vedno brezglavo išče pot na svoje staro mesto. Ampak o tem drugič…