Lajf je borba

Hočemo ali nočemo, lajf je faking borba. Kaj to pravzaprav pomeni in zakaj sem se spravil pisati o tem?

Prvi dan na svojem je potekal precej, bom rekel, povprečno. Nič posebnega. Zjutraj sem se zbudil že ob sedmih, ko je sonce pokukalo izza sosednjega bloka in mi našopalo svoje vroče žarke naravnost v faco. Nekaj minut sem se jim še lahko umikal, potem pa so zajeli vso posteljo in sem bil primoran vstati.

Ampak kaj sem lenuh smrdljivi naredil? Vstal sem s postelje, spustil rolete in šel nazaj ležat. Ob devetih sem se dokončno zbudil. Naspan in srečen. V svoji novi postelji. Kao samostojen. Life is good. Ležal sem na hrbtu in gledal v strop. Telefon je ležal poleg na nočni omarici, računalnik na pručki ob postelji. Oba nedotaknjena.

Strmel sem v strop in sploh ne vem o čem razmišljal. Verjetno o obveznostih na faksu in o tem, da že slab teden nisem napisal niti vrstice. Ampak bilo mi je lepo. Bil sem srečen. Vesel, da sem naredil en jebeno težek korak za te čase, in hkrati poln vprašanj. Bom zaslužil dovolj za preživetje? Kje bi lahko dobil še kakšno službo? Imam v življenju možnosti za kariero? Lahko živim kot literat? Kaj bi lahko še drugega počel? Profesor etike?

Vprašanja so me skatapultirala iz postelje. Kurac, Alen, treba bo delat. Treba bo fajtat. Grist! Trgat! Če boš želel biti profesor, bo treba narediti vsaj magisterij! Če želiš biti »intelekutalec«, bo treba še več brati in kakšen esej ali članek napisati! Če želiš biti pisatelj, bo treba več pisati! Vsako dan, vsako uro, vsako sekundo… kuli, zvezek in gas na polno!

Umil sem zobe, pojedel banano, spil kozarec mleka, uredil prostor na mizi in začel z učenjem. Najprej faks.  Borba bo, ampak življenje je borba! Še ogromno izpitov me čaka, ampak bom zmogel. Ker vem da lahko, če se borim.

Nato sem šel v Nuk in tam nadaljeval z učenjem. Popoldne sem se po kosilu vrnil v stanovanje. Takoj sem se usedel za mizo in se spravil k pisanju. Veke so se mi zapirale. Prezračil sem sobo. Nič. Se sprehodil do umivalnika in se vsaj minuto polival z ledeno vodo. Nič. Naredil 50 sklec in trebušnjake. Nič. Vsakič, ko sem se usedel in začel tipkati, so bile veke težje in le s težavo sem jih še držal odprte.

Vse skup sem poslal v kurac in se ulegel v posteljo. Kar tak. V trenirki, z obutimi nogavicami. Sonce je nagajivo kukalo v sobo in me grelo, skozi pol odprto okno je prijetno pihalo in dovajalo svež zrak v sobo. Zaspal sem kot ubit. Po dveh urah me pokliče »fufler« in me sprašuje, če me je zbudil.

»Kje pa! Lih sem bral neki za faks. Povej?«

Lagal sem mu v faco. Včasih je tudi to borba! Lagati drugim, ker s tem veš(!), da lažeš tudi sebi. Kurac si se učil! Lenuh en! Spal si! Spal si, ker si jebeno šibek. Ker nisi vreden lajfa, ker se nisi sposoben borit!

In sedaj za konec. Verjetno se je komu že utrnilo, zakaj to pišem, pa bom vseeno povedal. Lajf. Je. Jebena. Borba. A kriza je? Prav! Naj bo! Bring it on! Naj me zjebe do konca! Naj me potolče do tal! Zakaj to pravim? Zato, ker vem, da tudi, če bi zunaj, na vseh koncih sveta, na vseh trgih in v vseh parkih, igrali simfonični orkestri in bi z dreves raslo zlato in bi srali ob ponedeljkih kruh, ob torkih čevapčiče, ob sredah nafto, ob četrtkih kokakolo, ob petkih pivo, ob sobotah granatna jabolka in ob nedeljah diamante, bi se morali v življenju boriti!

Tako vam pravim: ne obupujte, ne postanite melanholični, ne postanite nečimrni, ne postanite mlačni(!), ne postanite brezbrižni, ne čakajte, da drugi namesto vas rešijo vaše(!) težave, ne čakajte na odrešenje, ne pizdite se čez vse in vsakogar, ne jamrajte in ne bodite zlobni! Vstanite! Vsako jutro vstanite in naredite tisto, kar veste, da morate storiti tisti dan, če želite, da bi vam bilo bolje. Zakaj? Zato, ker je življenje BORBA. In v borbi enkrat dobiš, drugič daš udarce. Včasih si zmagovalec, včasih poraženec. Vse pa je odvisno od tega ali boš po porazu končal z borbo in se upokojil ali te bo vsak poraz dodatno motiviral, da se boš vrnil in se ponovno boril.

Moj nasvet: borite se. A borite se pošteno. Če razumete, kaj mislim…