Trije tedni na svojem

Mokre sanje vsakega bedaka, ki rine z glavo skozi zid in noče izkoriščati široko odprtih rok domačih in bivanja v »mama hotelu«, so se mi končno uresničile. Dobro, uresničil sem jih sam. Kako? Tako, da sem nekajkrat preveril ali imam zadosti jajc, ugotovil, da so kar konkretna in šel od doma.

Sicer ne daleč in ne popolnoma na svoje – stanovanje si delim z dvema cimroma, ampak šel sem. Imam svojo sobo, katero sem s pomočjo svoje čudovite družine opremil v pravo majhno bivališče, s cimroma pa itak živimo precej en mimo drugega, tako da imam občutek, kot da je stanovanje moje.

Sedaj pa mogoče malo napotkov za novopečene samostojneže ali pa zgolj za lastno refleksijo:

Okej, posteljo imam, posteljnina verjetno že malo smrdi, ker ne vem, na koliko časa se te stvari perejo, vendar (pogosto) hodim čist spat. No, edino zadnjič sem popoldne zaspal oblečen, ker sem ponoči spal samo štiri ure in sem potem ves mačkast šel na sprehod po Lublani in ko sem se vrnil nazaj, sem se samo ulegel, pokril in zaspal. Kakorkoli, če ima kdo nasvet, na koliko časa prati posteljnino, se priporočam. Hvala.

Sobo imam minimalistično opremljeno. Vam povem, da res ne rabite drugega, kot posteljo, pisalno mizo, omaro in blazine po tleh, če mogoče kdaj pride kdo na obisk. Mogoče… kdaj… kdo…

Pisalna miza je big deal, okej? Tam se stvari dogajajo. No, drugje se pač itak nič ne dogaja. Se pa tam na mizi zato toliko več in je res kul, če imaš veliko pisalno mizo. Moja je ogromna. Na njej se že pridno nabirajo kupi knjig, leksikonov, romanov, zbirk esejev in tako dalje. Po treh tednih zgleda nekako takole:

Največji – in verjetno edini – problem je hrana. Hladilnik imam večinoma prazen, ker itak ne vem, kaj jesti, ko pa je na bone vse tako okusno, relativno ugodno in, ker živim v centru, tudi hitro dostopno. Če odprem shrambo imam na polici vrečke riža in eno glavo čebule. Pa flašo domačega belega vina, ki mi jo je zadnjič kolega podaril. V hladilniku ni velike razlike. Uncle Ben`s omaka, en paket hrenovk, en jogurt in Mercator Cola. Ostale prostore v hladilniku zapolnjujejo pločevinke piva. Dober vir kalorij. Pa še uspava.

Najpogostejši obrok doma je sestavljen iz teh kombinacij: lešniki in voda, lešniki in jogurt, lešniki in kola, lešniki in pivo, kokice in voda, kokice in kola, kokice in pivo, kokice, čips, čips in hrenovke, čips in voda, čips in kola, čips in pivo, pivo, kola, hrenovke in kola, hrenovke in voda, jogurt. Ampak po vzoru Simsov že pridno širim svoje izkušnje na področju kuhanja in vsak teden dopolnim svoj seznam kuharskih veščin s kakšno novo jedjo ali kombinacijo. Kar ne pomeni, da še vedno ne iščem kakšne deklce, ki bi mi prišla sem in tja kaj skuhat! Da smo si na jasnem. 

Kako je drugače po treh tednih bivanja na svojem? Zakon! Ne bom nič ovinkaril ali olepševal. Res je zakon in ni mi žal. Zaenkrat. Večinoma vstajam pol ure do uro prej, kot sem vstajal doma. Ha! Lublanski utrip mi je na dosegu roke. Ob sredah hodim k študentski maši k frančiškanom in mi je res zakon, ker tam srečam mlade vernike in spoznavam njihov pogleda na svet. Tudi nedeljske maše tam so odlične.

Počasi spoznavam lublanske hip lokale in oni mene. Na primer, ko pridem v nedeljo ves mačkast na toast ali v sredo ves blažen na pivo, me ponekod že prav prijazno in s tistim »tebe pa poznamo« nasmehom pozdravijo. Četudi ne živim bogato, se trudim, da vedno pustim napitnino, kjer se mi jo zdi vredno pustiti.

Sicer sem računal, da bom imel več obiskov, zato tudi kupil kavč in stole, in se bomo večkrat družili pri meni, ampak je**t ga, ni vsak zvezda, pa lahko še tako močno sveti. Mi pa ostaja zato več časa za zvezek in pisalo. Okej, no, pa za učenje… khm.

Za konec bi rad povedal to: lepo je na svojem in imam en tak krasen občutek, da najlepše šele prihaja. Poletje je čas zatišja in se ne dogaja veliko, vendar jesen in zima bosta prinesli nove izzive, ki jih potrebujem, da lahko rastem. Do takrat bom verjetno že kuhal kot Rudolph, pisal kot Rožanc in pesnil kot Kosovel. V fitnes pa bodo ponovno prišli lenuhi, ki mislijo, da poleti ni treba nič trenirati in bodo potem jeseni vsi zanemarjeni želeli od mene čudež v treh mesecih.

Nekje v nekem kotičku srca pa celo slutim in čutim, da zna po tihem v moje življenje znova vstopiti kakšna simpatična deklica in mi prevetriti srce. Mogoče tokrat ostane…