Hočemo ali nočemo, lajf je faking
borba. Kaj to pravzaprav pomeni in zakaj sem se spravil pisati o tem?
Prvi dan na svojem je potekal
precej, bom rekel, povprečno. Nič posebnega. Zjutraj sem se zbudil že ob
sedmih, ko je sonce pokukalo izza sosednjega bloka in mi našopalo svoje vroče
žarke naravnost v faco. Nekaj minut sem se jim še lahko umikal, potem pa so
zajeli vso posteljo in sem bil primoran vstati.

Strmel sem v strop in sploh ne
vem o čem razmišljal. Verjetno o obveznostih na faksu in o tem, da že slab
teden nisem napisal niti vrstice. Ampak bilo mi je lepo. Bil sem srečen. Vesel,
da sem naredil en jebeno težek korak za te čase, in hkrati poln vprašanj. Bom
zaslužil dovolj za preživetje? Kje bi lahko dobil še kakšno službo? Imam v
življenju možnosti za kariero? Lahko živim kot literat? Kaj bi lahko še drugega
počel? Profesor etike?
Vprašanja so me skatapultirala iz
postelje. Kurac, Alen, treba bo delat. Treba bo fajtat. Grist! Trgat! Če boš
želel biti profesor, bo treba narediti vsaj magisterij! Če želiš biti »intelekutalec«,
bo treba še več brati in kakšen esej ali članek napisati! Če želiš biti
pisatelj, bo treba več pisati! Vsako dan, vsako uro, vsako sekundo… kuli,
zvezek in gas na polno!
Umil sem zobe, pojedel banano,
spil kozarec mleka, uredil prostor na mizi in začel z učenjem. Najprej
faks. Borba bo, ampak življenje je
borba! Še ogromno izpitov me čaka, ampak bom zmogel. Ker vem da lahko, če se
borim.

Vse skup sem poslal v kurac in se
ulegel v posteljo. Kar tak. V trenirki, z obutimi nogavicami. Sonce je nagajivo
kukalo v sobo in me grelo, skozi pol odprto okno je prijetno pihalo in dovajalo
svež zrak v sobo. Zaspal sem kot ubit. Po dveh urah me pokliče »fufler« in me
sprašuje, če me je zbudil.
»Kje pa! Lih sem bral neki za
faks. Povej?«
Lagal sem mu v faco. Včasih je
tudi to borba! Lagati drugim, ker s tem veš(!), da lažeš tudi sebi. Kurac si se
učil! Lenuh en! Spal si! Spal si, ker si jebeno šibek. Ker nisi vreden lajfa,
ker se nisi sposoben borit!
In sedaj za konec. Verjetno se je
komu že utrnilo, zakaj to pišem, pa bom vseeno povedal. Lajf. Je. Jebena.
Borba. A kriza je? Prav! Naj bo! Bring it on! Naj me zjebe do konca! Naj me
potolče do tal! Zakaj to pravim? Zato, ker vem, da tudi, če bi zunaj, na vseh
koncih sveta, na vseh trgih in v vseh parkih, igrali simfonični orkestri in bi z
dreves raslo zlato in bi srali ob ponedeljkih kruh, ob torkih čevapčiče, ob
sredah nafto, ob četrtkih kokakolo, ob petkih pivo, ob sobotah granatna jabolka
in ob nedeljah diamante, bi se morali v življenju boriti!
Tako vam pravim: ne obupujte, ne
postanite melanholični, ne postanite nečimrni, ne postanite mlačni(!), ne
postanite brezbrižni, ne čakajte, da drugi namesto vas rešijo vaše(!) težave,
ne čakajte na odrešenje, ne pizdite se čez vse in vsakogar, ne jamrajte in ne bodite
zlobni! Vstanite! Vsako jutro vstanite in naredite tisto, kar veste, da morate
storiti tisti dan, če želite, da bi vam bilo bolje. Zakaj? Zato, ker je
življenje BORBA. In v borbi enkrat dobiš, drugič daš udarce. Včasih si
zmagovalec, včasih poraženec. Vse pa je odvisno od tega ali boš po porazu
končal z borbo in se upokojil ali te bo vsak poraz dodatno motiviral, da se
boš vrnil in se ponovno boril.
Moj nasvet: borite se. A borite se pošteno. Če
razumete, kaj mislim…
Zgledovanje po Pavčku?
OdgovoriIzbrišiNe vem. Ne. Če že, pa ne namerno. ;) Zakaj?
IzbrišiPreberi si njegovi pesmi Glagoli in Še enkrat glagoli. Zelo podobno sporočilo, zelo podoben slog.
IzbrišiTežave, hodte u kurac!! Lepu Alen
OdgovoriIzbriši